Ni ga Slovenca, ki od 9. avgusta naprej ne bi poznal imena Tina Trstenjak. Skromna, a zato nič manj simpatična in šaljiva Štajerka je v Riu pometla s konkurenco ter pod Alpe vnesla nekaj olimpijskega navdušenja. Po poteh svoje vzornice, prve trenerke in danes dobre prijateljice Urške Žolnir, je tudi Tina pod vodstvom trenerja Marjana Fabjana dosegla največ, kar je mogoče doseči v športu. Postala je prva Slovenka, ki se lahko pohvali z naslovom evropske, svetovne in olimpijske prvakinje. S tem je presegla celo Žolnirjevo, a kljub izjemnim uspehom ostaja na realnih tleh. »Neizmerno sem hvaležna obema družinama za podporo. Svoji judoistični, brez katere si ne znam predstavljati življenja, in seveda atiju ter mamici, ki mi stojita ob strani od samih začetkov. Žal sta morala ostati doma, kjer pa ni bilo prav nič manj veselo kot v Riu,« je zbrala nekaj misli po štirih najbolj veličastnih zmagah v enem dnevu. Starši so v domačem kraju skupaj s prijatelji, sosedi in sorodniki stiskali pesti in jo glasno spodbujali, na koncu pa zajokali od sreče. Solze je točila tudi Tina, vendar ne pred kamerami, saj v javnosti ne kaže rada čustev. Tudi nad intervjuji ni ravno navdušena, čeprav je prve izjave takoj po zmagi kljub nespretnemu novinarju opravila z odliko.
Mačehovska država
162 centimetrov visoka in 63 kilogramov težka šport-
nica je ključ za zmago poleg napornih treningov in popolne predanosti judu pripisala predvsem odlični psihični pripravljenosti. Le glasova trenerja Fabjana in vzornice Urške sta tista, ki ju sliši med večtisočglavo navijaško množico, na vprašanje, če se zgleduje po svoji predhodnici Žolnirjevi, pa odločno pove, da je ponosna na podporo slavne judoistke, nikakor pa je ne želi posnemati, kajti kopija ni nikoli boljša od izvirnika. »Spisati želim svojo zgodbo,« je samozavestno povedala, preden se je odpravila v Rio. Vendar pa pot do vrha ni bila posuta z rožicami, ravno nasprotno. In tudi pri tem je imela prste vmes mačehovska država. Ministrstvo za obrambo je zaradi pravilnika, po katerem morajo imeti športniki končano srednjo šolo, ni zaposlilo, in tako sta bila njeno preživetje ter nadaljnja športna pot pod vprašajem. Še en dokaz več, da smo država nesmiselnih pravil, ki ne upošteva posameznih primerov in se ne zaveda, da s tovrstnim odnosom izgubljamo morebit-
ne olimpijske prvake. Smo pa lahko prepričani, da se bo zdaj po zlati medalji vsa politična elita nastavljala fotografom in se pretvarjala, kako zelo ji stojijo ob strani. Vso jezo je Tina spremenila v motivacijo in se, čeprav ji je država obrnila hrbet, podala na trnovo pot do Olimpa.
Naše zlato manj vredno od Kosovskega
Da je ironija še večja, bo najboljša judoistka na svetu za svoje zlato prejela petkrat manj denarja od kolegice iz Kosova, ki bo za medaljo istega leska dobila 100.000 evrov. Naša šampionka pa bo od ministrstva za izobraževanje, znanost in šport prejela zgolj 17.160 evrov. Sama sreča, da bo k tej mesečni plači dobro plačanega slovenskega podjetnika 20 tisočakov prispeval še olimpijski komite, s čimer bo lahko Trstenjakova poplačala vse stroške treningov, in če ji bo po odštetem davku še kaj ostalo, si privoščila zaslužen, a kratek oddih. Vendar tudi tukaj ostaja Tina skromna: »Ne tekmujem zaradi denarja, čeprav se je težko osredotočiti na treninge brez prave finančne podpore. Morda bo zdaj po zlati kolajni kaj laže,« spodbudno zre v prihodnost ta prijetna in srčna borka.
