Društvo ustanovili kar v gostilni

Po razpadu Juge so se pri nas ustanovila številna društva, ki še danes povezujejo južnoslovanske narode. Seveda pa še kup drugih društev s podobnimi programi, nekatera so aktivna bolj, nekatera manj, mnoga so ugasnila, žal je njihova aktivnost pogosto povezana z zagnanimi posamezniki; ko ti tako ali drugače odidejo, često ugasnejo tudi društva. Najbolj vplivno in ugledno je vsekakor Društvo Slovenija Rusija, ki med drugim že vrsto let zapored in pod taktirko predsednika Saše Geržine organizira proslavo pri sloviti Ruski kapelici pod Vršičem, kamor naj bi prihodnje leto prišel celo Vladimir Putin.

Eno takšnih društev prijateljstva je bilo ustanovljeno pred skoraj natanko dvajsetimi leti, njegov ustanovitelj in pobudnik je bil legendarni novinar, dopisnik iz Trsta in urednik Igor Gruden, med pohodom v Dražgoše mu je pred sedmimi leti zastalo srce. Kot je bil originalen Igor, je bilo tudi društvo, že njegov začetek je malce poseben. Zgodbe o ustanovitvi oziroma času pred formalnim rojstvom Društva slovensko-danskega prijateljstva se po dveh desetletjih dobro spominja ustanovni član, Igorjev prijatelj, znani filmar in televizijski producent, v vseh družbah dobrodošli Stine Vardjan. »Nekega dne, moralo je biti spomladi ali poleti 1995, je prišel v razvpiti Bangladeš na Kolodvorski, kjer smo se zbirali bolj ali manj žejni ertevejevci in še kdo, Igor in nam začel, če me spomin ne vara, smo bili okoli šanka režiser Jože Babič, kulturni televizijec Jože Hudeček, moja malenkost in morda še kdo, malce razburjen razlagati, kako je teve voditeljica in napovedovalka Metka Šišernik, tedaj tudi Volčič, ustanovila društvo slovensko-ameriškega prijateljstva. In da če lahko ona ustanovi društvo pa Jasmin Petan slovensko-škotskega, se je pridušal, ga bomo tudi mi, in to slovensko-dansko,« pripoveduje Stine. Menda ga niso vzeli čisto resno, debata je bila pač malce gostilniška. Nekoliko so že pozabili na vse skupaj, ko se je Gruden čez nekaj tednov spet pojavil in sporočil, da ima glede ustanovitve društva vso podporo tedanjega častnega konzula Danske v Sloveniji, odvetnika Rudija Šeliha (mimogrede, danes je častna konzulka njegova hčerka Nina, prav tako odvetnica), pa da je profesor na pravni fakulteti Vid Jakulin že spisal statut. In tako so bili Igor, Stine, Hudeček in še nekateri 18. novembra 1995 na ustanovnem občnem zboru, ki je bil kajpak v gostilni, konkretno podzemni Vinoteki na Gospodarskem razstavišču, ki jo je tedaj vodil še popularni Simon Bradeško. Med povabljenimi je sedel tudi takratni zunanji minister Zoran Thaler, ki, kot vemo, zdaj, vsaj ob vikendih, sedi v arestu na Dobu. Stine se spominja, da sta bila prva leta za kulturo v društvu odgovorna Jože Hudeček in kiparka Milena Braniselj, za kulinariko Boris Lieber, prvi direktor nekoč kultnega motela Medno, pozneje gostilničar Lieber iz Prevoj, za organizacijo izletov, ki jih je imelo društvo v dvajsetih letih nešteto, pa on, in to je še danes. Kajpak je bil komandant parade pri društvu vse do smrti Gruden, že dolgo ni več niti Hudečka in Liebra. Prvega predsednika je zamenjal šolski ravnatelj France Benedik iz Železnikov, ki je na njegovem čelu še danes.

Igor je bil z Dansko obseden in vanjo zaljubljen že kot mladenič; ko je študiral novinarstvo v Beogradu, se je prijavil za študij na Danskem. Dobil je štipendijo na znani visokošolski ustanovi Ry folkehøjskole, kjer je spoznaval danski model demokracije in se mimogrede naučil tudi jezika. V to skandinavsko državo se je zaljubil še bolj, prisegal je na njihovo demokracijo, in čez nekaj desetletij je tja po diplomi pravne fakultete odšel na dodatno šolanje tudi drugi od treh Grudnovih sinov (najstarejši Andrej je zdravnik, specialist gastroenterolog), Matjaž. V spominu nam je ostal kot fantič Matic, skupaj z novofundlancem Jakobom glavni junak kultnega mladinskega filma Sreča na vrvici. Toda to še ni vse: Matjaž je na Danskem spoznal tudi svojo prvo ženo, Danko, in se tako kot ona zaposlil pri Svetu Evrope v Strasbourgu kot glavni piarovec takratnega komisarja. Z dansko ženo, s katero ima tri potomce, sicer ne deli več postelje in mize, je pa še vedno v službi pri Svetu Evrope, v Strasbourgu mu zdaj dela družbo dekle, ki je naše gore list.

Šolo, v kateri se je Igor Gruden učil abecede skandinavske demokracije, je nekaj desetletij po očetu obiskoval tudi tretji sin, najmlajši Grudnov, danes igralec Gregor. Ko ga je Boris Cavazza kot profesor pred leti vrgel na sprejemnem izpitu za igralsko akademijo, je za eno leto odšel na Dansko, na isto šolo kot oče. Pozneje je vendarle prišel na akademijo, jo tudi končal in je že od 2007. angažiran v Mestnem gledališču ljubljanskem, njegova srčna dama je kolegica v MGL Mojca Funkl, s katero sta tudi že poskrbela, da se bo Grudnov rod tudi po njuni zaslugi nadaljeval.

V MGL pa je igralka tudi ena izmed prvih članic društva, prava Danka, ki že od leta 1989 živi in dela pri nas, Jette Ostan Verjup, kajpak je bil prav igralec Boris Ostan, s katerim se je poročila, glavni razlog, da se je odločila za življenje na sončni strani Alp. Žal Jette, kot ve povedati predsednik Benedik, v društvu že dolgo ni več aktivna.