Dobro se spomnim, da sem ga prvič videl prav na odrskih deskah Mestnega gledališča ljubljanskega, pred kar več desetletji. Jaz sem njega videl, on pa mene zagotovo ni. Vtisnil se mi je globoko v spomin, ko je, mislim, da je bilo po neki podelitvi nekakšnih nagrad, ki sem se je udeležil, nastopil v igri, ki je sledila. Niti po naključju se ne spomnim naslova niti ne vem natanko, kdo so bili soigralci in soigralke, zelo dobro pa se spomnim njegovega kot iz skale izklesanega, strahovito resnega obraza in močnega, odločnega glasu, ki je zadonel po dvorani, brž ko je usta odprl.
Poslanstvo igralca
Ja, Tone Kuntner je močan, izjemno dober karakterni igralec, da je malo takih na Slovenskem. Je človek, ki z neverjetno energijo in nepojmljivo resnostjo ustvarja vsako še tako neznatno vlogo. Njegovi liki vedno izžarevajo globoko, predano prepričanje, da je igralski poklic sila resno in pomembno poslanstvo. Početje, za katerim stoji sila odgovoren človek. V TV-nadaljevanki Pripovedke iz medenega cvetličnjaka, v kateri sem prvič odigral malce pomembnejšo, celo eno glavnih vlog, sva sodelovala kot soigralca. Skrajna profesionalnost je njemu ne le lastna, temveč tudi ena najpomembnejših vrlin, ki jih – po njegovem trdnem prepričanju – dober igralec preprosto mora imeti.
Igral je, Tone Kuntner, direktorja nekega zapora. Snemali smo na realni lokaciji, v pravem zaporu, kjer so nam prijazno odstopili tiste ne prav prijazne prostore. Ko sem stopil na prizorišče, je bil Tone že tam. Počasi je hodil sem ter tja in je bil tako neskončno zatopljen v tiho memoriranje teksta, da me sploh opazil ni. Svoje početje je, tu pa tam, celo podkrepil z drobcenimi, komaj zaznavnimi gestikulacijami, ki so mu dajale rahlo komično noto, seveda le za nas, ki smo ga opazovali, pa nismo vedeli, kaj se v njegovi glavi dogaja. Potem me je vendarle ugledal in v hipu so se njegove oči živo zasvetile in roka njegova se je sprožila v pozdrav. Izmenjala sva nekaj besed, prisrčno prijateljskih, in snemanje se je začelo. Mirno, skorajda tiho, a zato toliko bolj odločno, trdno in na neki način celo brezprizivno je počasi in preudarno izgovarjal besede, ki so v njegovi interpretaciji, sicer nekoliko puste, zadobile poveden in pomemben, predvsem pa še kako živ človeški naboj. Čeprav je bil navzven trd in neomajen, takšnega je namreč zahtevala njegova naloga, mu je vendarle uspelo liku, ki ga je upodabljal, vdihniti, če se lahko tako izrazim, vso človeško toplino in elementarno človečnost. Bil je kot nekakšna čudovita mešanica najrazličnejših značajskih potez, ki tako značilno označujejo pravzaprav vsakega izmed nas.
Mojster nians
Tone je znal fenomenalno prikazati množico nians enega samega človeka. Mojstrsko. Tak, kot zmore le velik – Človek. In Tone Kuntner vsekakor je. Velik Človek. To se je najbolj pokazalo v času, ko smo se Slovenke in Slovenci odločili, da se bomo uprli nečemu, kar je bilo že zdavnaj preživeto, in da si bomo poskušali ustvariti lastno, slovensko državo. Tone je bil takoj v prvih vrstah. Konkretno, dobesedno pa tudi v nekakšnem prenesenem pomenu, saj je ravno v tistih časih vsem nam kazal ogledalo v svojih čudovitih pesmih, v katerih je tako neponovljivo, človeško toplo, iskrivo, pošteno in čisto do konca občutljivo svoji zemlji izpovedal vso ljubezen, ki je bila (in je še, se razume) v njem. Ko sem bral te njegove v srce segajoče pesnitve, se mi je, in tega me ni prav nič sram povedati na glas, utrnila marsikatera solza. Bil sem ganjen. In bil sem ponosen, da poznam Toneta.
Pesnik in domoljub
Pred leti so me prosili, ali bi lahko pripravil scenarij za neko slavnostno prireditev. Odzval sem se, ponosen, počaščen in vesel, in pripravil sem scenosled ter tudi vodil celotno prireditev. Med gosti, ki so prišli v Logatec, je bil tudi Tone Kuntner.
Stal je tam, v mini dvorani, tih, bolj sam kot ne, in pazljivo spremljal dogajanje, še prav pozorno pa moje besede, pesmi in prozo, ki sem jih namenjal prisotnim. In potem je prišel tudi trenutek, ko sem začel recitirati eno njegovih pesmi. Rahlo se je zdrznil, raz obraz se mu je razpotegnil majhen, ganljivo skromen nasmeh, oči so se mu orosile. Gledal me je, poslušal, stal kot pribit, jaz pa sem se tu in tam zazrl prav v globino njegovih hvaležnih oči.
Toliko ponosa in neprikrite radosti, kot sem se ju naužil v tistih trenutkih, se nisem že zelo zelo dolgo. Tone mi je bil resnično hvaležen. Po prireditvi je nemudoma stopil k meni, me objel, močno, in mi brez besed vseskozi sporočal: hvala! Bil je resnično presenečen in ganjen. Pesnik, ki je dobil potrditev svojega velikega poslanstva pred zbrano množico. In ganjen sem bil tudi sam, ko sem ga gledal, kako kakor nebogljen otrok stoji tam med ljudmi in ne ve, kako bi se vsem skupaj zahvalil za to, da ga spoštujejo, cenijo in da ga imajo radi. Potem pa je, kot bi ga zbodel s šivanko, odvihral ven. Kar tako, iz čistega miru. Ven. »Je zginu k't kafra!« bi znali dogajanje v besede ujeti starejši ljudje. In se je vrnil čez nekaj minut z drobno, v rdeče usnje vezano knjižico. Svojih poezij. »Roman, tale malenkost je zate. Hvala ti!« je presunljivo zašepetal in mi v moje, presenečenja polne roke, potisnil lepo, v rdeče usnje vezano knjižico, na kateri je z zlatimi črkami izpisan njegov priimek, v njej pa posvetilo: »Romanu, ob veselem spominu na zvezdni trenutek slovenske zgodovine – Tone, Logatec, 15. 12. 2006.« Takrat sem ga pa jaz objel in ga stisnil tako močno, da mu je kar sapo vzelo.
Dragi Tone, hvala ti. Za knjižico in za to, ker preprosto – si! Brez tebe bi bil svet veliko bolj prazen. Si zagotovo eden izmed tistih, ki ste me vzpodbudili, da se tudi sam preizkusim v klepanju verzov, namenjenih tistemu, kar imam zelo rad – domovini.