Prišel je čas znanih obrazov v slovenskih zaporih, se je ob predstavitvi igralcev Domna Valiča, Metke Pavšič in njunih monokomedij pošalil prvi mož slovenskih zaporov Jože Podržaj. Če seveda odmislimo paleto »znanih«, ki so in ki še bodo morali za zapahe. Kot je pojasnil, so poletni dnevi daljši, časa pa več kot preveč, zato so vsako leto znova pred izzivom, kako jih koristno preživljati. »Obstajajo trije načini preživljanja prostega časa v zaporih; da ne delaš nič in samo čakaš, kar ni dobro; da delaš neumnosti, kar spet ni dobro; da dan zapolniš z vsebinami, ki so v korist tako zaprtim kot zaposlenim in posledično vsej družbi,« je pojasnil Podržaj.
Da v slovenskih zaporih v okviru finančnih zmožnosti poskrbijo tudi za kakšen kulturen dogodek, v bistvu ni nobena skrivnost. V torek so mariborski zaporniki ob dnevu državnosti prisluhnili Tonetu Partljiču, ki je v svojo predstavo oziroma program vpel tudi sedem zaprtih oseb, včeraj pa je na Igu pred zaporskimi kolegicami svoj pesniški prvenec Brazgotine predstavila ena od obsojenk.
Zapornik št. 123 in Ničesar ne obžalujem
Valič bo z monokomedijo Zapornik št. 123, ki jo je režiral Matej Mijatovič, 3. julija nastopil pred celjsko zaporniško populacijo, Pavšičeva pa s predstavo Vinka Möderndorfeja Ničesar ne obžalujem 5. julija pred obsojenkami z Iga.
Ne en ne drug za zidovi slovenskih zaporov nista bila – ker nista dobila poziva, dodaja Podržaj –, zato so njuni občutki mešani, monokomediji pa obravnavata prav zaporniško tematiko. »Zgodba govori o odraščanju posameznika, ki se zaradi napačne odločitve znajde v zaporu,« je povedal Valič, medtem ko je Mijatovič dodal, da je »zapor predvsem v naših glavah, ki je lahko bolj grozen od dejanske institucije«.
»Pred 20 leti sem slišala radijsko igro, ki sem jo začutila. Dogajanje je postavljeno v zasliševalno celico na policijski postaji, kjer gospo, ki je nekaj malega ukradla, opazujejo skozi šipo in zaslišujejo, ona pa si izmišlja različne zgodbe. Tekst me je močno nagovoril, saj sem se zaradi hude okvare vida velikokrat znašla tako kot ta gospa nekje na robu, daleč od oči in srca,« je pojasnila Pavšičeva in še, da so ji človeške stiske kot diplomirani socialni delavki zelo blizu.
»V bistvu jim želim s predstavo popestriti eno popoldne,« pravi Pavšičeva, Valiča pa zanima odziv obsojencev na predstavo, čeprav »je gledalec pač gledalec, ne glede na to, kje igraš«.
