Mateja Blaznik. Kitaristka, pesnica pa še pedagoginja, vse v enem. Ena prav posebna troedinost, eno redko doživeto krhkovje čiste ženske miline. Poosebljena nežnost in priljudnost, oboje tako organsko prepleteno, da polni srce in dušo, če si samo poleg nje. Pogovor steče v rahli, komaj zaznavni zadržanosti, ki je Mateji kar nekako pregovorno lastna, a se potem dobesedno prelije v spontano čebljanje, ki pa niti za trenutek ni samo sebi namen, še manj plitko in površno, ne, nikakor. Je vse bolj razkrivajoče naraščajoča, drug drugo dopolnjujoča dvogovornost dveh, ki se poznata že stoletja, ne le leta, pa čeprav v realni resničnosti seveda ni tako. Ja, Mateja ti zleze pod kožo, še prav posebno če ji to dopustiš, kar pomeni, da si sposoben svoje najintimnejše osebne prostore razkriti njeni popolnoma nevsiljivi zvedavosti. Potem se ti tudi ona odkrije in razkrije v vsej notranji polnosti in lepoti. Hja, tako preprosto je to. Med ljudmi, ki se preprosto čutijo in razumejo.
»V Kranju me je mama povila in me potem prinesla na rodne Mišače, kjer je bila in je še vedno domačija, na kateri je tudi moja mama Vera, originalno sicer Veronika, gor rasla, oče Franc, žal že pokojni, pa se je k hiši priženil iz bližnje Besnice pri Kranju. Tretji otrok sem, imam osem let starejšo sestro Mojco in dve leti starejšega brata Boštjana. In je fino. Da ju imam. Zelo fino. Nogomet sem igrala, ne boš verjel, in to sploh ne slabo. Med dvema jablanama na našem vrtu je bil gol, pa smo se podili za tisto fuzbalko. Oče in brat sta tudi pravi koš skupaj zbila, potem smo pa še košarko igrali, vsemu prahu, ki se je dvigal od udarcev žoge, navkljub. Je bilo lepo, zelo lepo. Z bratom sva marsikaj ušpičila. Se spomnim, kako me je nekoč izzval, o strahopetnosti je bil govor, pa sem skočila z nekega še nedokončanega balkona na bližnji hiši, kar precej visoko je bilo, in doskok ni bil ravno posrečena zadevščina, sem celo v bolnišnici pristala. Spet drugič me je pa brat v kajak posadil, na bližnji reki Savi je bilo, sama sem bila v njem, brat me je pa z obrežja spremljal in jaz sem tako uživala, da sem na veslo kar pozabila, brat si je pa skoraj vse lase populil, ker se je bal, da me bo v kaj nepredvidenega odneslo, no, pa me ni in moja veslaška dogodivščina se je kar varno končala, sem priveslala ob breg, brez težav. Že ko sem bila v prvem razredu, smo šli v kolonijo na morje, na Stenjak pri Fažani, in bilo je naravnost čudovito. Pozneje, po srednji šoli, mislim, da je bilo, sem se vrnila na moj Stenjak, takrat v vlogi vzgojiteljice, in sem dobila deško skupino, Vikingi sem jo poimenovala, pa je bilo spet super! V prvem razredu osemletke nas je vse domače otroke učila naša mama, ki je bila učiteljica za prvi razred, tako da me je pisati ona naučila. Je bila pa stroga in dosledna in predvsem nepopustljiva. Tudi podpis sem fasala, sem morala vse skupaj nesti domov, očetu, da je podpisal. Pa k ravnatelju me je tudi peljala, moja dosledno pravično poštena mama, ki ni delala prav nobenih razlik med nami, učenkami in učenci njenimi. Z vpisom v osnovno šolo sem začela tudi že v glasbeno šolo v Radovljico hoditi. Prva leta je bil to skupinski pouk, v tretjem razredu sem pa že začela kitaro, pa sva se s sosedo, ki se je tudi začela učiti igranja na kitaro, z vlakom vozili v glasbeno šolo, je bilo kar zabavno. Moj oče je bil zelo muzikalen, naravni nadtalent, je zelo lepo pel, pa zbirko orglic je imel, pa še na harmoniko je igral, mama je pa tudi pela, glasba nam nikakor ni bila tuja. Se spomnim, da sem hodila tudi k pevskemu zboru, pa tega se tudi spomnim, kako je prišla enkrat k nam na šolo neka delegacija iz Somalije, pa nas je gospa Alenka Bole Vrabec (legendarna radovljiška multikulturnica, op. p.) tiste, ki smo k dramskemu krožku hodili, pripravila na recitatorski nastop, je bilo prav fletno!« počasi odstira tančice tanke od predelov, kjer hrani spomine na otroštvo.
Kitara postala njen zunanji in notranji svet
»Kitara me je popolnoma zasvojila. Popolnoma. Postala je moj zunanji in notranji svet, v obeh sem preprosto uživala in našla tako sebe kot vse smisle vseh smislov, tako da je bila odločitev za srednjo glasbeno šolo nekakšna logična logičnost. Hvaležna sem prof. Antonu Noču, da me je peljal v Ljubljano in me predstavil prof. Tomažu Šeguli, čeprav sem takrat končala šele 5. razred nižje glasbene šole. Ko me je prof. Šegula slišal igrati, sem bila sprejeta in sem potem tisti manjkajoči šesti razred nekako noter prinesla. Lepa so bila srednješolska leta. Spomnim se plesov v naši baletni dvorani, plesov, ki so bili naša zabava. Enega se še prav posebno spomnim, ko sva zaplesala s Srečkom Mehom, vrlim violinistom, in sva se kar posrečeno ujela. Naravnost odlično pa sem se počutila, ko me je kolega Matjaž Mrak, danes odlični pevec v Pihalnem orkestru Slovenske policije, dobesedno plavajoče nosil po plesišču. Je znal, res je znal. Dober razred smo bili na srednji šoli, Mojca Zlobko, danes priznana in uveljavljena harfistka, je bila moja sošolka, pa prvi tenor Slovenskega okteta Vladimir Čadež tudi. Usmerjeno izobraževanje nas je sicer prikrajšalo za četvorko in za sloviti Gaudeamus, za končni izlet pa ne, smo šli na Krnska jezera in bilo je zelo zabavno, nekaterim našim fantom se je od višine kar malce zavrtelo. No, mogoče ni bilo samo od višine, a podrobnosti res niso pomembne, glavno je, da smo se imeli res dobro,« se spominja.
»Profesorju Stanku Grebencu gre moja srčna zahvala za vse tisto, kar je v meni zganilo pesniško ustvarjanje. Brez njegove občutljive pozornosti, ki sem je bila deležna, mogoče nikoli ne bi iz sebe dala vsega, kar mi je do dneva današnjega uspelo v besede ujeti in soljudem na svoji dlani ponuditi. Ja, srednješolska leta so bila res nekaj posebnega. Matematika je bila kar trd oreh, pa klavir tudi. Da so mi doma lahko pianino kupili, so eno telico prodali, se še danes spomnim, s prav posebno nostalgijo! Pa so jo in pianino je priromal v hišo našo! Hvala, oči! Hvala, mami! V to obdobje spadajo tudi začetki naše skupine, Tantadruj imenovane. Dolgoletni moj iskreni prijatelj Boštjan Soklič, ki se je tudi z vlakom v Ljubljano vozil iz Žirovnice, me je nekega lepega dne pocukal za rokav in me povabil v skupino, pa se je začelo zdaj že trideset let dolgo potovanje po glasbenih prostranstvih. Veliko smo nastopali in mene je vse to radostilo in veselilo in mi osmišljevalo življenje. No, potem sta prišli pesniški zbirki, Tri stopnice višje leta 2004, Ljubim tvoj medeni srh leta 2014, pa tudi samostojni glasbeni projekti: Uspavanka za vagabunde leta 2004, Intimus leta 2008 – na ta projekt sem še prav posebno ponosna, saj se nisem predstavila le kot avtorica in izvajalka, temveč sem vse skupaj tudi vodila oziroma producirala, kar je bila izjemna izkušnja, ki me je ogromno naučila. Pa na akademijo za glasbo sem se vpisala in takrat se v Domu Ivana Cankarja v Ljubljani naselim. Tri smo bile v sobi, moja malenkost, Alenka Goršič, flavtiska, in medicinka Tanja Nedeljković, in sem študij tudi uspešno končala, potem sem se pa na glasbeni šoli v Radovljici zaposlila. Hja, a vidite, kaj?!? Zločinka se vrača na kraj zločina! Tam vztrajam v poučevanju kitare že 26 let!« počasi, a sila doživeto nadaljuje pripoved.
Življenje ima preprosto rada
»Moj oče je bil res blag in občutljiv človek, sem zagotovo čisto po njem. Enkrat sem mu za rojstni dan kupila lepo uro na verižici, za v žep od lajblča (moški telovnik, op. p.), pa je bil ganjen. A ne tako kot takrat, ko smo mu dva njegova brata, njegova sestra in jaz – za njegovih sedemdeset let je bilo – pripravili prav poseben glasbeni nastop. Smo mu zapeli lepo skladbico z naslovom Angeli živijo. Saj ni čudno, da solz ni mogel zadržati, mi jih tudi nismo. Pa smo, ganjeni in srečni, jokali skupaj z angeli!« izpove s takšno nežnostjo, da se orosijo fotelji, ne samo moji očesi občutljivi. »Kuham kar rada, pohančki mi uspejo, zelo uspejo, zelo rada pa imam tenstan krompir, joj, moj oče ga je znal narediti tako slastno, s čebulo, da se mi že ob misli na tisti njegov krompir sline cedijo. No, če bo tudi v prihodnje življenje moje vsaj približno tako, kot je v danem trenutku, bom kar srečna in zadovoljna. Nisem namreč ravno pristaš ne vem kakšnih tektonskih pretumbacij življenjskih. Nisem pa tudi neki ne vem kakšen ziheraš. Življenje imam preprosto rada, ga pa tudi spoštujem, v smislu spoštovanja vseh in vsega!« sklene izpoved in prostor zazeva v tišini, ki je prav tako povedna kot vsaka Matejina izgovorjena beseda.
Čudovit je svet, v katerem se trenutke lahko z Matejo deli. Res je čudovit in prepoln tiste dandanašnji tako redke – človečnosti. Draga Mateja, iz srca ti želim, da bi tvoji notranji svetovi ostali povezani z vsemi zvoki, ki jih slišiš in zaznavaš. Pa da bi se ti besede pletle tako čutno, kot se ti pletejo že od nekdaj. Želim ti pa tudi to, da bi doživela vse magičnosti vsega tistega, po čemer morebiti še hrepeniš. Praznuj s tebi tako ljubo kitaro, v sozvočju s tistimi, ki ti pomenijo največ. Pa zdravja naj ti ljubi bog podari. V izobilju!
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:
Slaščičarna Maxi
Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p.
Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa
