Dom čuva pred odrom, oder pa pred domom

Slovenska igralka, pravzaprav dama slovenskega igralstva, vse premalo čislana. Kdor jo pozna in je z njo preživel nekaj časa, ta dobro ve, da govorimo o nežni, mili, občutljivi, a vendar tudi čvrsti osebnosti, ki s svojim žametno altovskim glasom očara sogovornika. Silva Čušin. Na ljubljanskem Kodeljevem narojena, starejša od dveh sester (Blanka, mlajša njena sestra, se je odločila za študij politologije), zase pravi, da je imela srečno otroštvo. S sestro sta na dvorišču tudi šotorčke postavljali in se v njih igrali in tako navezali izredno pristno medčloveško vez, ki jo z veseljem negujeta še dandanašnji. 
Igra, nedolžna, dvoriščna, je potem prerasla v malo zrelejše, gimnazijsko igranje. Silvi je v spominu ostala vloga v Martinu Krpanu, kjer je upodobila kobilico. To je bilo veselje, tako zanjo, za Silvo, kot tudi za prizadevno tovarišico Mojco Potokarjevo, ki je budno bdela nad udejanjanjem slovenske klasike mladih igralskih talentov. Pot do študija na akademiji AGRFT se ji je kazala kot samoumevno nadaljevanje na gimnaziji začetega. Nikoli ni premišljevala, da sprejemnih izpitov ne bi naredila, tako samozavestna je bila, pa čeprav Silva v isti sapi pridoda, da je vendarle rahlo plašljive narave; iskreno spoštuje vse, kar je vredno, v kakršnem koli smislu, predvsem ima v mislih spoštovanje do starejših igralskih kolegov in kolegic, od katerih se je vedno zelo rada učila. Najbolj blizu in k srcu, tako pravi, ji je na njeni igralski poti prišla zdaj že pokojna Majda Potokar. »Toliko kot sem se z njo prepogovarjala, se nisem z nikomer. Se mi zdi, da je bila ona neke vrste koklja, jaz pa pišče,« se hudomušno izrazi. »Ogromno sem se naučila od nje, pa od Štefke Drolčeve tudi. Žal takrat v Drami ni bilo več Duše Počkaj, ki sem jo tudi zelo cenila,« doda. No, zadnje je Silva tudi večkrat dokazala, namreč spoštovanje legendarne Duše. Denimo, ko je prečudovito prepevala poezijo Miše Čermakove na malem odru dvoranice Hotela Union pred leti. Kocine so šle pokonci, ko je Silva zapela, res so šle. Moškim in ženskam, brez izjeme! 
Silva še danes rada sede v parter, tako, med vajami, in pozorno opazuje svoje kolege pri delu, pa naj si bodo mlajši ali starejši od nje. »Človek se vse življenje uči! In od vsakega se je mogoče kaj naučiti! Vedno,« pravi, tako človeško, da ji seveda verjameš. Tudi tremo še ima, ampak le tisto ta zdravo, ki te motivira in te vedno znova opomni, da nisi ne vsemogočen ne vseveden in da je v bistvu treba biti spoštljivo ponižen pred poslanstvom, ki ti ga je dano opravljati. »To, igranje, namreč, je nujno početi in iskreno in pošteno, predvsem pa čisto do konca odgovorno! Vedno znova in na vsakem koraku,« še doda.

Sproščena gospodinja

Rada ima gostovanja. Ker se zelo zelo rada smeje in prav gostovanja so tisti trenutki, ali, bolje rečeno, skupki trenutkov, ko je vse skupaj, vsaj na poti, malce bolj sproščeno in je prelepo poslušati pripovedovanje vicev in hudomušnosti in zgodovinsko-gledaliških pripetljajev, ki vedno znova izvabljajo smeh raz obraze vseh prisotnih. »Joj, smejem se pa res rada. Jaz sicer sama ne znam pripovedovati štosov, bi se pa lahko celo noč smejala tistemu ali tisti, ki jih pa zna povedati,« pravi in se prav na glas zasmeji, direktno iz srca. Nikoli ni niti pomislila, da bi v življenju počela kaj drugega in tudi čez leta se ne vidi nikjer drugje kot le na odru. Če jo bo, seveda, še kdo kam povabil. Njeno igralsko poslanstvo in njen dom – to sta njeni večni in vseobsežni vrednoti, ki sta nedotakljivi. »Dom mi je nekako uspelo očuvati pred poklicem, poklic pa po drugi strani pred domom,« izkušeno na glas premišljuje, ko jo vprašam, ali so ji kdaj kakšno presenečenje rojstnodnevno pripravili, in doda: »Ja, seveda, so mi! No, pravzaprav mi ga je! Moj mož! Prelepo je bilo, res je bilo! Ganljivo,« še zažgoli. Podrobnosti pa ohrani zase. 
Bolj se razgovori o kuhariji. Ta ji nikakor ni tuja. Včasih je, na željo otrok, pripravljala testenine na njen način, s sirom, začimbami in paradižniki, brez mesa. Pa tudi kak biftek, s poprom zaljšan, ji zelo dobro uspe, pravi, v zadnjem času pa ji še prav posebno prija zelenjava. 
»Hja, vsak dan skuham, seveda! Ali kaj že prešnji večer pripravim ali pa zamrzovalna skrinja poje. Ko pridem zvečer domov z vaje, se pogosto spravim tudi nad dobro, domačo suho salamo, na sir pa kruh je poleg, obvezno. Je pa res, da zadnje čase skoraj raje pospravljam, kot kuhalnico sem ter tja vrtim. Pospravljanje me na neki prav posebni način – sprošča. Pravzaprav me sproščajo kar vsa gospodinjska opravila. Takrat pozabim na vse in se jim popolnoma predam,« pojasni. 
Njena barva je zelena, sprehodi njen užitek. »Samo ne v hrib, bolj po ravnem,« takoj pribije. »Rada imam oboje, in morje in gore. Morje me fascinira s svojo širjavo, rada plavam, zlasti zjutraj, ko je še vse nekako bolj mirno. Rada se pa tudi zazrem v mogočnost gora in v neskončnost zelenih smrek. V obojem najdem notranji mir.« 
Ljuba Silva, moja malenkost ti želi predvsem klenega zdravja. Da boš lahko še dolgo dolgo razveseljevala soljudi s svojimi igralskimi stvaritvami, ki jih z neko skorajda nerazložljivo energijo trosiš dol z odra, s tisto skorajda magično energijo, ko tišina vsepovedno zadoni v srcih, v dušah in v glavah vseh nas, ki te občudujemo. Naj ti na današnji tvoj rojstnodnevni dan kakšna solzica radostnica spolzi po licih, ko boš prejemala čestitke tistih, tebi tako ljubeče ljubih ljudi, ki so, poleg poklica, tvoje najsrečnejše življenje. Vse dobro, na vekov veke!