Dolenjska je njen dom

Čeprav je mednarodno priznana mezzosopranistka afriških korenin Irena Yebuah Tiran človek sonca, je bila ob najinem klepetu zadovoljna, da je tistega dne deževalo. Ob svojem domu v Družinski vasi pri Šmarjeških Toplicah ima namreč vrt, na katerem že rastejo zelenjava, začimbe in dišavnice, ki bodo letos zagotovo še bolje uspevale, saj bodo rasle pod vodstvom strokovnjakov Kluba Gaia. Tudi družina Yebuah Tiran je bila namreč izbrana na natečaju priloge Dela in Slovenskih novic Delo in dom.

Podpora okolja

Irena, ki poučuje solopetje v novomeški glasbeni šoli Marjana Kozine, hkrati pa kot solistka ali članica komornih zasedb nastopa tako doma kot v tujini, je tudi žena in mama dveh sinov. Pogosto jo vprašajo, zakaj se z družino raje ne preseli v slovensko prestolnico, kjer bi imela glede na svoj poklic gotovo številne prednosti, a ob tem pove, da je Dolenjska njen dom. »Imam privilegij, ki ga mnogi drugi umetniki nimajo, da z lahkoto nastopam doma, ker imam tu podporo. Imela sem tudi občinsko štipendijo in ljudje so me vzeli za svojo. Navezana sem na družino, ta mi največ pomeni. Še med študijem na Mozarteumu v Salzburgu sem bila trdno odločena, da se po študiju vrnem na Dolenjsko, o drugi možnosti niti nisem razmišljala,« pove Irena, ki ima v Novem mestu očeta Roberta in mamo Vido, pa sestro dvojčico Leticio z družino.

Ima pa del družine, tisto po očetovi strani, tudi v Gani. »Potovanja v Gano so draga. Sva pa s sestro za 40. rojstni dan za darilo dobili letalski vozovnici in po 17 letih sva se decembra 2014 vrnili k očetovim koreninam. Pozitivna energija po desetih nepozabnih dneh bivanja v Afriki se je prenesla na ostale družinske člane in konec leta gre ves slovenski del družine, 16 nas je, znova v Gano. To je pa poseben projekt,« se široko nasmeji Irena, katere zaščitni znak sta prav smeh in pozitivnost. »Saj so tudi trenutki, ko me zagrabi malodušje, a takrat želim čim prej ploščo obrniti na sonce,« prizna sogovornica.

Strastna tekačica

Irena in njen mož Borut sta najprej živela v enem od blokov v Novem mestu, a z družino sta si želela na svoje. Pri izbiri parcele za nov dom, ki sta ga postavila pred osmimi leti, je odločilno vlogo odigrala cena zemljišča. Danes jima ni žal, da sta si za domovanje izbrala podeželje. »Sprva me je bilo strah, da bom tu osamljena, saj sem zelo družabna, a ni tako, k nam prihajajo prijatelji in nikoli nismo sami, hkrati pa imamo svoj mir,« je zadovoljna. Z družino rada pohajkuje po Dolenjski, radi imajo bližnje griče, Otočec, Šmarješke Toplice, prostrane Gorjance, s kolesom se odpravijo proti Kostanjevici … Veliko Dolenjske pa, tako mimogrede, Irena prebrodi tudi sama, ko teče. Že okolica Šmarjeških Toplic je idealna za tek, ko pa potrebuje kaj več kilometrov, se odpravi proti Šentjerneju. Irena, ki je odtekla že tri maratone, ljubljanskega, radenskega in berlinskega, je namreč tudi strastna tekačica. »Tečem zaradi svojega inštrumenta, glasilk, in ker je prav, da tečem pravilno, treniram pod vodstvom maratonca, Novomeščana Primoža Kobeta. Irena je videla veliko sveta. »Obisk tujine bi priporočila vsakemu, tako si širimo obzorja, hkrati pa lahko spoznamo, da pri nas ni vse tako črno in grozno, kot prikazujejo nekateri. Morali bi se naučiti ceniti, kar imamo, in to s ponosom predstaviti tujcem. Marsikatero naravno danost in kulturno znamenitost bi se dalo bolj izkoristiti,« je prepričana Irena Yebuah Tiran.