»Ne jamramo, iščemo rešitve. A nas nihče ne sliši. V petindvajsetih letih smo prišli do točke, ko pošiljam skupaj z nekaterimi najuspešnejšimi slovenskimi glasbenimi in AV-ustvarjalci dopis – apel avtorskega obupa. Šel bo na vsa pomembna vrata slovenske države. Še en poskus, preden bomo dokončno dojeli, da je ta naša država mati, ki nas ne ljubi, ne ceni in ne brani. Nekaj je tu zelo narobe.
Si predstavljate, da v Angliji najuspešnejši glasbeni ustvarjalci ne morejo priti do besede pri urejanju svojega področja? Da Sting, sir Paul McCartney, sir Elton John in njim podobni opozarjajo, da grozi njihovemu jeziku in kulturi zaton, da se uničuje njihova industrija, da propadajo domača delovna mesta, pa se ne zgodi – nič? Ampak razlika med razvito in nerazvito državo je očitna. V razviti državi uspešen ustvarjalec dobi naziv sir, v nerazviti pa nima za sir.
Ostane nam le še avtorski apel. Podkrepljen s tridesetimi podpisi priznanih in uspešnih ustvarjalcev. Takšnih, ki so ustvarili klasiko slovenske glasbe, ki polnijo dvorane, včasih provokativno trkajo na vest in pamet družbe, ki s svojim delom skrbijo za slovenski jezik in kulturno identiteto. Brez enega evra državnih sredstev. Med njimi so tudi prejemniki državnih priznanj. Tudi najvišjih,« piše v avtorskem apelu, ki ga je podpisal eden najuspešnejših slovenskih scenaristov, avtorjev in glasbenikov Tomaž Grubar, pridružilo pa se mu je 30 podpornikov – svojevrstni svet slovenske glasbene scene.
Zgodba oziroma apel je pravzaprav posledica zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) kakor tudi novonastalega zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP), ki, kot ocenjujejo avtorji, obljubljata razumevanje, podporo in zaščito avtorskemu in kreativnemu delovanju. A kaj ko novonastali slovenski zakon ZKUASP v Sloveniji uveljavlja in instrumentalizira popolnoma drugačno pot. Smisel direktive (gre za EU-direktive na tem področju, ki zelo natančno urejajo državne zakonodaje; vodijo jih v smeri, naj avtorji samostojno in čim bolj učinkovito ščitijo, uveljavljajo in upravljajo svojo zasebno lastnino in njej pripadajoče pravice) lisičje obide in ustvarja okolje, ki je za lastnike pravic nesprejemljivo in je diametralno nasprotno s primerljivo zakonodajo v soseščini in širše v Evropi. Kar ugotavlja tudi že strokovna javnost: »Menim, da direktiva v naš zakon ni bila pravilno prenesena, saj je zakonski prenos upravljavskih pravic na kolektivno organizacijo v nasprotju s samim namenom direktive,« meni pravnica doc. dr. Eneja Drobež.
Zato tudi apel, v katerem avtorji dodajajo: »V žaru naivne ustvarjalnosti smo uspešni avtorji doumeli, da je v Sloveniji uspel divji prevzem naših – avtorskih in sorodnih pravic. O sumu takšnega scenarija smo sproti obveščali vse pristojne organe, politiko, medije in na koncu ugotovili, da trkamo na zaklenjena vrata in gluha ušesa. Zakaj je tako, si naivni avtorji lahko le mislimo. Očitno je v Sloveniji v zadnjih letih uspela in zmagala smer, ki jo zanima zgolj hipni zaslužek. Provizija za zastopanje tujih in deloma tudi domačih repertoarjev. Niso ji mar slovenska ustvarjalnost, domača delovna mesta, dolgoročni uspeh in pomen ustvarjalnosti za državno suverenost, uspešnost in samozavest. Da o stoletnem trudu za dosego avtohtone države na temelju svoje kulture, jezika in pesmi niti ne izgubljamo besed.
Nadaljnja pot je trasirana in vodi h gotovemu potopu in zatonu avtohtonega avtorskega ustvarjanja v Sloveniji. In pozneje, posledično, k razgradnji politične in kulturne suverenosti, ki jo bo nadomestila ponižna kolonialistična upognjenost. V kulturi, gospodarstvu, prometu, šolstvu, jeziku, pesmi itd.
Spoštovani! Slovenski ustvarjalci, ki nas pozna strokovna in širša javnost, smo razočarani, da pri kreiranju kulturne in gospodarske strategije, na področju, na katerem ustvarjamo, nismo in ne smemo biti sogovornik. Vrata, ki jih domači ustvarjalci ne zmoremo odpreti leta in leta, se tujim 'vojščakom', opremljenim s kapitalsko ali vojaško močjo, odprejo v enem dnevu. Troja. Troja. Avtorji smo v svojem 'poklicu' vedno na strani materinščine, domovine, kulture in ustvarjanja, ki naj krepi našo samozavest in zavedanje o naši nacionalni uspešnosti, enkratnosti in neponovljivosti. Drugačne poti, za nas, ustvarjalce, ni.
Spoštovani predsedniki, ministri, varuhi in direktorji. Na čigavi strani ste? Kaj se bo po našem apelu zgodilo? Verjetno nič,« končuje Grubar (in podporniki) v apelu, ki je romal na naslove vrha politične elite; od aktualnega predsednika Boruta Pahorja, predsednika parlamenta Milana Brgleza, vlade Mira Cerarja, ministra za kulturo Toneta Peršaka, za gospodarstvo Zdravka Počivalška … do seveda urada za intelektualno lastnino in njegovega direktorja Vojka Tomana.
Slovenski avtorji so ogorčeni. In črnogledi. V vprašanju, ki ga je zapisal Grubar, kaj se bo po apelu zgodilo, in odgovoru, da verjetno nič, sta najbrž zapisani vsa resnica in prihodnost. »Postali smo sužnji založb,« je slišati.
To pa se kaže tudi v dejstvu, da je hrvaška založba Croatia Records (naslednica znanega Jugotona) (so)lastnica kopice slovenskih zimzelenih uspešnic. Presenečenja (Bele vrane), Na vrhu nebotičnika (Bele vrane), Zvezde padajo v noč (Marjana Deržaj), Malokdaj se srečava (Lado Leskovar), Mandolina (Stane Mancini), Ura brez kazalcev (Nino Robič) so samo nekatere pesmi, na katerih je soimetnica pravic – do leta 2077 (!) – Croatia Records, Zagreb.
Marino Legovič, Marko Vuksanović, Zoran Predin, Jože Skubic, Janez Hvale, Kevin Koradin, Miša Čermak, Sašo Kolarič, Peter Lovšin, Patrik Greblo, Jan Plestenjak, Vlado Kreslin, Mirko Vuksanović, Primož Grašič, Aleš Klinar, Lojze Krajnčan, Jože Potrebuješ, Drago Mislej - Mef, Branko Đurić - Đuro, Jure Robežnik, Katja Verderber - Katarina Mala, Domen Gracej, Vojko Sfiligoj, Matjaž Vlašič, Mojmir Sepe, Adi Smolar, Gal Gjurin, Severa Gjurin, Pavel Mihelčič, Andrej Kregar, Martin Štibernik, Dejan Radičević. |
Združenje Sazas deluje v skladu z mednarodno uveljavljenimi standardi kolektivnega uveljavljanja pravic in poleg tega sledi najsodobnejšim poslovnim smernicam, zlasti na področju informacijske infrastrukture in dokumentiranja glasbenih del. S pomočjo sodobne tehnologije in dovršenega sistema dokumentiranja glasbenih del lahko opazimo smernice, ki so kazalniki glasbenega okusa v Sloveniji in bi jih bilo treba natančneje raziskati za ugotovitev dejanskih razlogov. Preprost sklep bi bil, da je Slovenija izjemno priljubljen trg za hrvaške avtorje (prodornost njihovih menedžerjev, okus organizatorjev, glasbenih urednikov npr. na radiu, TV – povpraševanje slovenskega trga), medtem ko v Slovenijo izjemno radi uvažamo anglo-ameriški repertoar, saj so ravno PRS for Music iz Velike Britanije in ASCAP ter BMI (obe iz ZDA) kolektivne organizacije, katerim Združenje Sazas izplača največji del pogače avtorskih honorarjev, ki je namenjena sestrskim kolektivnim organizacijam. |