Andreja Stareta je oče na prvo nogometno tekmo, seveda je igrala Olimpija, peljal leta 1965, istega leta je šel tudi na hokej. Če se prav spomni, in najbrž se, so zmagale Jesenice. Kakšnih 15 let pozneje je stopil čez prag nacionalne televizije in odtlej piše zgodbo enega najbolj znanih, priljubljenih, citiranih in hkrati preziranih športnih komentatorjev, ki s svojimi domislicami, na primer s tisto o Ronaldovi pozi komaj skotene žirafe, začinja tudi tokratno nogometno SP v Braziliji.
V službi na televiziji ni bil nikoli, ker ves čas bolj ali manj intenzivno dela in se preživlja kot zdravnik. Nekoč je bil na urgenci, kjer je dežural, neki pacient prepričan, da se mu je zmešalo, ko je svojega doktorja hkrati videl tudi na televiziji. Le ena od anekdot, nekatere niti niso bile zelo smešne, ki so se Andreju Staretu pripetile v njegovi več kot 30-letni komentatorski karieri.
Najraje ima hokej, nogomet in atletiko. Do ritmične gimnastike in sinhronega plavanja, na primer, ne čuti posebne naklonjenosti, čeprav mora po njegovem komentator vsaj nekaj vedeti o vseh športih. On seveda ve. Njegova največja komentatorska rana je kolesarstvo, ki ga ima zelo rad, a mu ga vseeno niso nikoli dovolili prenašati. Zato pa je v osemdesetih nekaj let prenašal formulo 1. Prepričan je, da bi mu šlo še vedno odlično.
Andrej Stare je precej samozavesten gospod, »mogoče sem eden redkih, ki imam med prenosom vklopljeno celotno možgansko skorjo, in to dopušča neko integralno mišljenje«, je opisal svoj prepoznavni slog spremljanja športnega dogajanja. Naj me piči kača je zgolj eden od staretizmov, ki so mu prinesli veliko, ne vedno dobronamernih in tu in tam zmontiranih, zapisov ter posnetkov na svetovnem spletu. Obstaja celo klub njegovih oboževalcev. Da je na tekočem s tem, kaj kdo reče o njem, s skrbnim zbiranjem poskrbi prijatelj Janez.
Barabin in prašičereja
»Ko sem spoznal, da TV-komentiranje športnega dogodka ni zgolj neko naštevanje oziroma identifikacija dogajanja, ampak mora biti tudi strokovno in razvedrilno – to je bil tisti moj prelom,« pravi Andrej Stare, ki še vedno vsak dan najmanj eno uro nameni dopolnjevanju svoje bogate zbirke športne statistike. Malo je podatkov, če sploh, ki jih pri njem ne bi mogli najti. In tudi to sta razloga za njegovo samozavest ter občasno celo malce vehementno sproščenost. »Sočnost je rezultat več dejavnikov: tistega, kar prineseš na svet, tistega, kar ti prinesejo izobrazba ter poznavanje problematike in slovenskega jezika, ter tega, koliko te je v hlačah, da poveš to, kar misliš.«
Beseda barabin, njegova priljubljena, je ena milejših, ampak ko jo izreče, no, takrat se ve, da je hudo jezen. Sodniki mu znajo krepko piti kri, tudi režiserji zlasti atletskih prenosov, ko pride do dopinga, saj takrat milosti dr. Stare zares ne pozna. Slovenija po njegovem mnenju glede tega ni naredila ničesar, prav nasprotno, v Italiji in Franciji, denimo, tiste, ki se dopingirajo, »vklenejo, vržejo v marico in odpeljejo v ječo«, pri nas pa jih ujčkajo, češ uboga punčka, ona tega gotovo ni naredila … Ja, hudo jezen zna biti dr. Stare, tudi ko gre za zdravstvo, stanje v njem primerja s prašičerejo, v obeh primerih je gneča pri koritih velika.
Sicer pa v ljudeh išče dobro in želi o njih tudi dobro govoriti ter pisati. »Moram priznati, da sem bistveno boljši kot prej – odkar sem odrastel. Odrastel v življenjskem smislu pa sem relativno pozno,« je prostodušno povedal v enem od svojih nedavnih intervjujev.
Bliža se šestdesetim, nekaj let je že ločen, ampak srečno, pravi, in s srcem ter počutjem mladeniča. V dobri telesni kondiciji, za katero skrbi z rednim tekom, tega tudi med velikimi tekmovanji, kot so na primer olimpijske igre ali svetovno prvenstvo v nogometu, ne zanemari. Za možganski trening služi sudoku ali šah, za ohranjanje lepe slovenščine pa menda kar glasno branje Cankarjevih Črtic.
Njegov najkrajši prenos je trajal 22 minut, potem je bila nogometna tekma med Olimpijo in Mariborom, oh, kako pogreša tiste prave derbije, zaradi sneženja prekinjena. Najdaljši pa prenos atletskega mitinga iz Züricha, devet ur in 17 minut je sedel za mikrofonom … In preživel. Hvala bogu za himne, da se je lahko šel vmes olajšat.
Nehal bo, ko bo začel jamrati, kaj vse ga boli, pravi. Ali ko ga bo šport nehal zanimati. Ali ko se bo naveličal pozornosti občinstva, pa četudi ne vedno najbolj prijazne. Nikoli torej.
Pet vprašanj za Andreja Stareta
Vaša najizrazitejša značajska lastnost?
Odkritost brez ovinkarjenja, neposrednost, doslednost.
S kom bi si želeli
preživeti dan?
Do 30 let z Larisso Riquelme. Do 40 let z Alenko Gotar. Do 50 let s Sandro Bullock. Do 60 let z Maradono.
Vaša največja razvada?
Naravne črnolaske – nekadilke.
Vaša najljubša knjiga?
Ivan Cankar, Črtice. Brez konkurence.
Vaša najljubša jed?
Pašta fižol, ananasov sladoled in zelene fige.
