»Dobil sem viktorja in izgubil službo«

Jože Činč, nekdanji televizijski voditelj in radijski moderator, je vedno veljal za kontroverznega. Najino srečanje je potekalo v domačem okolju, v Murski Soboti. Za svoje delo v medijih si je prislužil dva viktorja, za televizijsko in radijsko osebnost. S skupino D'Kwaschen Retashy koncertira po Sloveniji. Sicer pa se je pred nekaj meseci zaposlil kot zavarovalniški agent. »Priznam, da imam to službo zelo rad. Že zaradi tega, ker sem rad med ljudmi.« Prosti čas pa najraje preživlja z družino: »Kolikor sem lahko, sem družinski človek. Moja žena Doris pravi, da sem ati na obroke,« se zasmeji.

Slišim, da imaš zelo zaseden urnik.

Zanimivo je, da si prišla iz svojega rodnega kraja v Mursko Soboto, jaz pa sem zdaj prišel iz Ljubljane, kjer ti prebivaš večji del življenja. Iskala sva se eno leto! Kdor išče, ta najde! Zdaj ne vem, kdo je koga našel. (Smeh.)

Sicer ti Ljubljana ni najbolj pri srcu, če se ne motim.

Štiri leta sem živel v Ljubljani, vendar se nisem vživel. Tja grem samo, če imam obveznosti. Zame je Ljubljana preveč nervozno mesto, ni tiste pristnosti, kot jo imamo tu. Proti Ljubljani osebno nimam nič, ampak vleklo me je domov. Vsak vikend, ko sva se z Doris vračala in sem videl prečrtano tablo Ljubljana, sem bil že napol v Prekmurju. Moram pa priznati, da ima Doris zelo rada Ljubljano, ona bi ostala. Nekako sem jo potem prepričal, da je rodna gruda le rodna gruda, in zdaj smo doma.

Dobro skrbiš za promocijo Prekmurja.

Hvala, da tako meniš. Marsikdo je to že povedal, lagal bi, če bi rekel, da mi to ne laska. Prekmurščina je moj zaščitni znak. To je moj materni jezik, ki ga imam rad. Tudi naša skupina D'Kwaschen Retashy, ki letos praznuje 13-letnico, vedno teži k temu, da besedila dela v prekmurščini, in večji del Slovenije je to sprejel.

Opazila sem, da si se v zadnjem času umiril. Je za to kakšen razlog?

Od tistega časa, ko sem se začel pojavljati v medijih, se me drži sloves kontroverznega človeka. To etiketo so mi nalepili na hrbet in verjetno jo bom vedno nosil. Mogoče sem včasih hodil malo bolj po robu, to priznam. Nisem se zavestno umiril, sem pa kdaj deloval preveč instinktivno, ker sem človek navdiha in me včasih zanese. To je včasih dobro, drugič pa spet ne. Sem človek, ki ima specifičen humor, specifičen način izražanja. Nisem humorist, sem nekaj med satiro, humorjem, cinizmom, sarkazmom. To je to. Eni to razumejo, drugi ne. Malo so tudi leta svoje prinesla, priznam. Otroške bolezni sem prebolel, včasih sem pač imel otročje fore. Ti si na primer prebolela ošpice, ko si bila stara devet let, jaz pa, ko sem bil star 45. Pa tudi časi so se spremenili. Pred desetimi leti sem lahko bil človek brez dlake na jeziku. Saj ni fora v tem, da si tega ne bi več upal. V svojih televizijskih oddajah so vsi to jemali, kot da Činč »šinfa«. Jaz pa sem v svojem slogu opozarjal na zadeve, ki se bodo zgodile in so se zgodile. Opozarjal sem na gnili kapitalizem, opozarjal sem, da s takšnimi relacijami, kakršne so postavljene med ljudmi, ne bomo mogli dolgo preživeti, in dejansko mislim, da sem imel prav.

Na sebi imaš 13 tetovaž. So odsev zgodbe tvojega življenja?

Jaz sem takšen čuden patron, človek ekstremov. Ko nekaj začnem, grem do konca. Ekstrem sem tudi recimo pri cigaretih. Sem verižni kadilec in tega ne zanikam. Ne morem skaditi pet cigaret, ampak skadim dve škatli na dan. Tak sem tudi pri alkoholu. Zdaj že nekaj let nisem spil niti kaplje. Preprosto mi ne paše. Glede tetovaž pa: ko sem si naredil prvo, sem si takoj zaželel drugo. V dveh letih sem jih naredil 13. Edini tatu, ki je obrnjen proti meni, je tetovaža mojega pokojnega očeta. Ta mi največ pomeni pa tudi oče mi je največ pomenil v življenju. Gledava se v vsak dan. (Pokaže tatu.)

Lani si imel težko obdobje, v medijih si odkrito spregovoril o depresiji. Se ti zdi, da bi morali ljudje več govoriti o tem?

Težko je razlagati te zadeve, kako človek to doživlja. Depresijo vsi skrajšujejo v depro in skoraj vsak teden slišim koga: »Mater, sem v depri!« Koga v depro spravi slabo vreme, če pa je res depresiven, je to druga stvar. Jaz nisem nič novega med bolj izpostavljenimi Slovenci, tudi Andrej Karoli in Nace Junkar sta odkrito priznala. Ta zgodba je za mano, ni bila prijetna, ne privoščim je nikomur. Tisti, ki pravi, da je v depri, ker je danes megleno … Vsa čast mu. (Smeh.)

Dolga leta si delal na televiziji in radiu. Pogrešaš delo v medijih?

Ja, zelo. Zelo ga pogrešam. Tudi midva sva se spoznala na lokalni televiziji, od tega je že 17 let. V bistvu sem medije živel, ne delal, živel sem medije, in to 15 let. To je nekje v meni. Tudi če me povabijo za gosta v oddajo na radio ali televizijo, ne morem iz svoje kože. Adrenalin čutim tako pred mikrofonom kot pred kamero. To sem rad delal, sicer pa je bilo izjemno naporno. Časi so se spremenili, novi in bolj zanimivi obrazi so prišli. V medijih je tako: en čas trajaš, potem pa pride nov, dober, lep, atraktiven, kar je čisto normalno. Lani po viktorjih so bila sicer neka otipavanja s strani nekaterih radijskih postaj, ampak konkretnega dogovora ni bilo. Kolikor sem slišal, so se kolektivi, kamor sem bil vabljen, začeli počutiti ogrožene. Kobajagi ena zvezda pride! Če bi jaz zdaj bil zvezda, bi vsak dan spal do desetih, potem bi šel pogledat TRR, ali mi je kdo kaj nakazal, avtorske pravice recimo in kaj podobnega. Nikoli se nisem imel za zvezdo pa tudi ko delaš v medijih, nimaš časa biti zvezda. Mediji ne prenesejo opravičila: dragi gledalci, poslušalci, jaz sem danes tako slabo spal, zato se vam že vnaprej opravičujem, če bo današnji program slab. Halo?! Je to že kdo na televiziji ali radiu rekel? Nikoli! Joj, včeraj mi je sosedova mačka vso solato pohodila, veste, kako sem zdaj jezen! Tako da sploh nisem mogel sestaviti programa! Koga to briga! Denis Avdić, moj veliki prijatelj in po mojem mnenju najboljši radijski moderator v Sloveniji, je rekel, da se radio ne dela, ampak se radio živi. In jaz sem povzel njegove besede. Dejansko sem živel, ko sem delal radio ali televizijo.

Omenil si Denisa Avdića, lani si ga premagal v kategoriji za najboljšega radijskega voditelja.

Jaz sem dobil viktorja in izgubil službo, Denis pa ni dobil viktorja in še naprej hodi v službo! (Smeh.) Denisa res cenim, ni samo odličen radijski moderator, je tudi fenomenalen stand up komik, odličen improvizator, dober prijatelj. Če sem potreboval kakšen nasvet, je vedno dvignil telefon. Tudi zdaj sva občasno v stiku. Lani sem potočil solzice sreče in presenečenja, saj dobiti viktorja poleg Denisa Avdića, Andreja Karolija in še nekaterih nominiranih je znanstvena fantastika. Sem pa ponosen na to. Jože Činč priznava, da pogreša delo v medijih. Izmed 13 tatujev mu je najljubši tisti, ki ga je posvetil pokojnemu očetu. Prekmurščina je njegov zaščitni znak.