Prikolesari mimo mene kot kakšen najstnik. To je Dragan Bulič, legenda, glasbeni urednik na Radiu Slovenija, ki bo kmalu dopolnil 63 let, vendar jih skrbno skriva. Sončne dneve, kot je bil ob najinem srečanju, dobro izkorišča. »Poglej barvo mojega obraza. Tenis. In če sem utrujen, za kakšno minuto zaspim popoldne na balkonu.« Potoži le, da mu koleno trenutno dela težave, saj se je pred dnevi preveč naprezal pri tenisu. »Telo trpi, ker nekaj manjka,« pravi ob ugotovitvi, da se bo moral nabijanju žogice za nekaj časa odreči. Nikakor pa se ne odpove majicam, na katerih so glasbene legende in so njegova stalnica. »Peter Frampton je to,« pokaže na majčko, ki jo ima na sebi, in ob tem obudi spomine, kako je bilo na njegovem koncertu. Vse njegove majice so povezane s koncertom, in če mu je ta všeč, potem si kupi še majico. »Seveda mi mora biti tudi majica všeč,« doda. Zares strastno in vestno jih zbira šele zadnjih deset let. Nato se odpraviva v ljubljanski lokal Pub legende. Dragan obrazloži: »Jaz mu rečem moj lokal, ker visi na steni slika z mojim viktorjem.« Popelje me do svoje slike in reče: »Moj kotiček.« Zaupa mi, da viktor, ki ga je leta 2009 prejel za življenjsko delo, stoji doma med športnimi pokali. Ko ga občudujeva na sliki, pripomni: »Priznanje za minulo delo, ki pa je prišlo morda prehitro, saj je večina mislila, da sem že povedal svoje in da odhajam v pokoj.« Vsekakor Dragan ni za v pokoj, redno uporablja tudi facebook. »Vzrok je bil samo eden. V moji hiši so se odločili posodobiti spletno stran in tam naj ne bi bilo prostora za mojo res veliko fotogalerijo. Facebook mi je predlagal kolega Jure Čokl in moram povedati, da je on najbolj zaslužen za to, kar zdaj vidite na mojih straneh.« Usedeva se in izvem, da se še ni zgodilo, da bi tu zvrnil kozarček preveč. »V življenju sem šel samo enkrat preko roba, pa še to v vojski v Bihaću.«
Prvih tisoč
Njegova največja strast, poleg glasbe, seveda, je šport, predvsem nogomet in tenis. Vendar pravi: »Nisem pa navijač, ki bi hodil na tekme, preprosto zato, ker je tam preveč mladih, ki se ne znajo obnašati.« Toliko raje obiskuje koncerte, vsega skupaj jih je bilo že več kot 1000. »Jih je preveč, a ker prvega ne pozabiš nikoli: Blood, Sweat & Tears v hali Tivoli junija 1970. Takrat sem prvič v živo poslušal tujega izvajalca in ti fantje so bili v samem vrhu,« se spominja. Veseli pa se tudi koncerta čez tri tedne v Lucci v Italiji, kjer bo nastopil Tom Petty. Pravi, da obstaja veliko zanimivih prigod iz koncertnega zakulisja. »Najbrž sem edini Slovenec, ki se mu je uspelo slikati z ameriško skupino Journey. To je bilo v Augsburgu. Prerinil sem se med nemške nagrajence, in ko sem prišel na vrsto ter bi moral pokazati vabilo, sem rekel, da sem srečni izžrebanec iz Slovenije in da me pošilja sam gospod Borut Pahor. In je uspelo,« se nasmeji svoji iznajdljivosti. Kateri glasbenik pa mu je najbolj pri srcu? Na težko vprašanje odgovori: »Hendrixa ni več, zato morda kitarist Jeff Beck. Prvič sva se srečala v Trstu, pa tudi lani v Križankah. Prijazen fant, v nasprotju z Bobom Dylanom.« Ob Dylanovem nastopu v Ljubljani ni kupil majice, ker mu koncert ni bil všeč, že po petih komadih ga je zapustil. O pravi ljubezni pa: »Moja prva ljubezen sem jaz, pa moja dva otroka, glasba in šport. Na ženske gledam le še kot na seksualni objekt. Če je za, prav, če pa hoče kaj več, beri ljubezen, potem se kot pravi rakec umaknem.« Ob srkanju kave mi razkaže še dnevnik zapisov. Vse ima spravljeno in skrbno urejeno, od njegovih prvih dni do vključno njegovih prvih člankov. Vmes med slikami in članki se prikrade tudi kakšna gola ženska. »To je popestritev za oči,« se nasmeji. Ob ogledovanju slik izvem, da je bil med drugim tudi didžej v priljubljenem disku Turist. Najbolj me preseneti s podatkom, da je že 33 let na sporedu njegova oddaja Štos. Na koncu pa opazim še najino sliko z nedavne zabave, ki se jih Dragan tako rad udeležuje. Ko se že poslavljava, pride mimo njegov prijatelj in ga povabi na tenis. »Fuč sem,« mu odvrne žalostno.
