Andraž Hauptman. Zborovodja. Pisano z največjim možnim Z. »Mama me je šla rodit v Kranj, ker je pač še kako zaupala prof. dr. Marjanu Pajntarju, legendi med slovenskimi ginekologi porodničarji, potem me je prinesla na ljubljanski Vič, pa sva potem pri mojih petih letih odšla v Zagorje, k babici in dedku. Bil sem že takrat kar nabrit fantič, čigar najljubša igrača je bil mali leseni voz, z malimi, z železom okovanimi lesenimi kolesi, pa s tisto znamenito na križ palico spredaj. Z njim smo se podili po dolgem in počez, po vseh možnih cestah. Še dobro, da takrat v Zagorju ni bilo ne vem kakšnega prometa, sicer ne vem, kako bi se lahko vse skupaj končalo, saj ta naša vozna naprava ni imela nobenih zavor, reagiralo se jo je kar z nogami. Tudi babico sem bil sposoben marsikaj nahecati, tudi to, da mi je dala denar – mati je bila medtem v službi, v Ljubljani, na Radiu je bila urednica za mladinsko zborovsko glasbo – in sem si nekakšen minifliper kupil. Ko je moja ljuba mami potem prišla domov, sva jo slišala oba, no, predvsem jaz. Mami me je že takrat vozila v Ljubljano, k znamenitemu Janezu Kuharju, pa sem pel v otroškem pevskem zboru RTV Slovenija. Ko je nastopil čas osnovnošolstva, sva se preselila nazaj na Vič, a ker je bil na OŠ Vič takrat t. i. turnusni pouk, sem prvi razred obiskoval na OŠ Toneta Čufarja v bližini nacionalnega Radia, kjer se nisem ne vem kako posrečeno znašel in sem se temu primerno (beri: neprilagojeno zmedeno!) tudi počutil, a so se razmere kaj hitro meni v prid obrnile; že naslednje leto so ukinili turnusni pouk na OŠ Vič in prepisali so me tja. Je bilo takoj precej bolje. Košarko smo igrali ob prostih uricah, tudi k blok flavti me je mati vpisala, profesor Tomaž Buh me je pa poučeval. Se spomnim, da so me v šoli v neki gospodinjski krožek porinili in sem celo začel nekakšno tapiserijo ustvarjati, ki pa je, seveda, nikoli nisem dokončal. Sem pa kaj hitro vpisal na glasbeni šoli še klavir, iz blok flavte sem presedlal k navadni, čisto ta pravi flavti, mati me je s seboj na pevske vaje jemala, da bi me imela na očeh. Takrat je vodila mladinski pevski zbor OŠ Trnovo, ki je bil, mimogrede, zgledno dober. Kako tudi ne bi bil, saj si tudi ti, Roman, pel v njem, se spomniš?!? Pa sem jo kaj hitro preprosil in sem lahko tudi jaz z vami pel!« me hudomušno spomni na tiste zlate čase veselega in še kako prijetnega otroštva.
Za prijatelje nabavljal sladoled
»No, potem sem pa kmalu začel peti v mladinskem pevskem zboru RTV Slovenija, kjer sem dobival že tudi prve t. i. solo part, dokaj zahtevne. Spomnim se še prav posebne vragolije, ki sem jo zagrešil. Mami je imela nekje spravljen kar zajeten kupček denarja, in ko je enkrat ni bilo doma, sem jaz našel ta njen skriti zaklad in sem zbral vse svoje dvoriščne kamerade, obeh spolov, pa smo šli enkrat na sladoled, pa drugič, pa še tretjič, dokler v tisti trgovini sladoleda ni preprosto zmanjkalo. Potem sem si namislil, da bi si še lepo zapestno uro nabavil, in sem šel direktno v Maximarket po nakupih, a, hvala bogu, je bila tamkajšnja prodajalka toliko prisebno vestna, da mi je lepo pojasnila, kako bi bilo bržkone veliko bolje, če bi tako dragocenost vendarle prišel kupit v spremstvu enega od staršev. No, kazen za ta moj podvig je bila krepka in sem jo tudi krepko občutil, tudi v obliki kar dolgega hausaresta, se dobro spomnim!« pripoveduje z njemu lastno frivolno natančnostjo. »Zame so bile najlepše urice, ko sem po šoli prišel domov, kjer smo imeli pianino, pa sem odprl zvezke Grlice, ki jih je mati imela vedno na zalogi kar nekaj, in sem potem iz tistega notovja prepeval en glas, igral sem drugega in sem potem še tretjega prepeval. Škoda, ker sam s sabo nisem bil sposoben v dvoglasju prepevati, ker, če bi bil, bi zagotovo tudi to počel!« še pove.
»Že v osmem razredu osnovne šole sem vpisal glasbene predmete na srednji glasbeni šoli, kar je potem pomenilo, da sem bil vseskozi, pozneje, v že omenjeni srednji glasbeni šoli, v nekakšnem zamiku šolanja, ki se je kazal v dvojnosti sošolk in sošolcev; z enimi sem delil čas in pridobivanje znanj pri splošnih predmetih, z drugimi pa pri glasbenih predmetih, tako da je bilo kar zanimivo. Na srednji stopnji sem vpisal tako klavir kot flavto, dodal sem še teoretski oddelek in sem potem v šoli prebil večino svojih dni, vsak dan, praktično, od jutra do noči, saj je bilo dela res ogromno, a mi je bilo v nepopisno veselje. Spomnim se, kako smo enemu izmed kolegov uredili zmenek na slepo, jaz sem bil pri tem kar aktiven, v Slonu smo ga organizirali, z neko baletko, in ko sem videl kolega, kako prihaja na zmenek, sem v organizacijskem žaru tako strastno pohitel k njemu, da sem spregledal vsa steklena vrata in bi kmalu vsa porazbil, sebe pa dodobra porezal, no, vendar se je vse kar srečno končalo. Le zmenek je bil bolj tako tako, saj si izbranca slepca nista bila ne vem kako všeč,« nadaljuje pripovedovanje. »Veliko smo hodili tudi v Opero in spomnim se, kako je po neki ariji, katere protagonisti so bili trije, ne prav kakovostni pevki in pevec, naš kolega Tomaž Rode, ki je pozneje tudi balet v Operi vodil, na glas zatulil: 'To je sramota!', ker so pač res porazno fušali, pa ga je tenor pozval, naj pride dol s stojišča in je Tomaž res šel in potem je vse ostalo zgodovina: resnično sta se lovila, najprej po Operi, in to sredi predstave, pred polnim avditorijem, potem tudi zunaj Opere, Tomaž v civilu, oni fušator pa v kostumu. Blamaža, za pevca veliko večja kot za Tomaža!« opiše nenavadno dogodivščino. »Spomnim se tudi, kako smo jo enkrat zagodli Tomažu Faganelu, ki je vodil pevski zbor srednje glasbene šole, petje v njem je bilo za nas obvezno, in smo nekoč na mestu, kjer bi morali odpeti besedilo Canta, canta! (Peti! Peti!), zapeli pač našo hudomušno priredbo, ki se je glasila kot izpeljanka iz besede kanta, torej: Kišta! Kišta! Tomaž, sicer z zgledno dobrimi živci, je čisto ven padel, no, potem se je vse skupaj tudi hitro pomirilo, mi pa tudi nismo nikoli več kišta peli!« nadaljuje oris nedolžnih dijaških vragolij.
»Zasedba Ave je nastala iz želje po pevskem druženju, pod okriljem viške župnije in se je potem razvila do popolnoma neslutenih višav in vsekakor pomeni eno mojih največjih, če ne celo usodno najveličastnejših zadev. S temi ljudmi, s katerimi sem delal sicer trdo in zelo veliko, smo osvojili skoraj čisto vse, kar se je dalo v zborovstvu osvojiti. Prvi, popolnoma nepričakovani kvalitativni presedan se je zgodil že takrat, ko so nam na reviji v Mariboru kot popolnim novincem podelili prvo zlato plaketo. Mimogrede, čez leta so me pevke in pevci ponovno nahecali, da smo šli v Maribor in smo tudi takrat osvojili zlati plaketi z obema zasedbama, z moškim in z mešanim zborom, kar je bila svojevrstna posebnost. Ko smo, pozneje, v avstrijskem Spittalu zmagali v vseh možnih kategorijah, česar resnično ni pričakoval nihče, so tekle solze. Drugi zbori so znatna sredstva vložili že samo v kostume, mi pa nismo imeli denarja in smo bili normalno nevpadljivo oblečeni, imeli pa smo, očitno, najboljše možno s seboj, kar lahko neka pevska zasedba ima: vrhunsko, ali celo nadvrhunsko kakovost in toliko ogromnih, neskončno velikih src, kolikor je bilo pevk in pevcev,« pove z vidnim žarom in ponosom v očeh. »Zdaj sem se sicer malo umiril, leta garanja so me resda dodobra izžela, a zadnje še nisem rekel, o, ne, tega pa še ne. Je v meni še toliko neizbrisljive, čiste ljubezni do zborovstva, ki je, mimogrede, resnično moje življenje, da bom še kakšno zasedbo poskušal skup spraviti. Izkušenj in znanja mi vsekakor ne manjka!« zaključi svojo pripoved, ki je bila veliko obširnejša od tukaj v črke ujetega.
Dragi Andraž, zanesenjak zborovodski. Želim ti, da bi se vse tvoje namere uresničile. Pa ti nadalje želim, da bi bil kleno zdrav, da ti bo vse, čeprav še zdaj skrivnostno načrtovano, tudi uspelo uresničiti. V veliko veselje vseh nas, ki občudujemo, že leta, tvoje predano delo in njega vrhunsko vrhunske rezultate. Bog te živi na tem svet', vsaj še enkrat tol'ko let! Pa globok poklon osebi, ki jo imaš najraje: tvoji gospej, mami Majdi!
Slaščičarna Maxi |
