Dirigentka, ki ne 
mara besede zborovodja

»Divje nadarjeni ženski ansambel« je pisalo v New York Timesu ob nedavnem nastopu ženskega pevskega zbora Carmina Slovenica na tamkajšnjem festivalu opernih in glasbenih gledališč Prototype. Podobno evforične zapise o tem izjemnem mariborskem zboru, ki ga že 25 let vodi Karmina Šilec, zasledimo v medijih na vseh koncih sveta, od Japonske do Latinske Amerike, le doma mora Karmina kulturnim birokratom vedno znova pisati utemeljitev, zakaj bi si vendarle zaslužili kakšen evro državne podpore. Med drugim tudi zato, da bi dekleta lahko izpeljala že napovedano koprodukcijo z londonsko Kraljevo operno hišo, na primer.

Imajo svojo šolo

Tako kot so do zdaj zaradi vztrajnosti in upornosti svoje dirigentke Karmine nastopile že na skoraj vseh prestižnih svetovnih odrih. Med drugim tudi, kot prvi ženski zbor v zgodovini, v cerkvi sv. Petra v Vatikanu. In to s projektom Musica Inaudita, glasbo skladateljic redovnic, za katero pa ji vrat sakralnih zgradb v Sloveniji niso hoteli odpreti.

Karmina Šilec ne mara besede zborovodja, saj jo preveč spominja na strojevodjo. Zbor, sploh ne tisti štiridesetih pretežno najstniških deklet, seveda ni stroj; čeprav deluje neverjetno usklajeno in je vsak delček sicer močno brstečih mladostniških egov povsem podrejen kolektivu. Ko se posamezni delčki začnejo poslavljati, eden od njih je bila nekoč na primer tudi operna pevka Sabina Cvilak, je kar stresno, in da enako prepričljivo in predano deluje naprej, je seveda treba imeti zaledje. Zato ima Carmina Slovenica tudi svojo šolo.

Predava direktorjem Coca-Cole

Karmina ne verjame v permisivno vzgojo, posledice te opaža pri generacijah, s katerimi dela. Verjame pa, da sistem, kakršen koli že, lahko uspešno deluje ter napreduje le z odločnim in odličnim vodenjem.

Pravi vodja postanete šele, ko ste to v mislih in čustvih tistih, ki jih vodite, pravi Karmina, ki jo vabijo po svetu ne le dirigirat, ampak tudi predavat, denimo direktorjem Coca-Cole in drugih velikih korporacij. Slovenskih menedžerjev to (še) ne zanima. Pogosto je tudi v Singapurju, kjer so k proučevanju pozitivnega vpliva petja na posameznika in družbo pristopili študijsko in načrtno, čeprav tovrstne tradicije pravzaprav nimajo, ter začeli ustanavljati pevske zbore.

Karmina, rodila se je leta 1967 v Mariboru, je začela kot deklica peti prav v zboru, ki ga zdaj vodi, le da je bil takrat še Mladinski pevski zbor. Pri šestnajstih je ustanovila svoj prvi zbor, ker je želela biti dirigentka, stara komaj nekaj več kot dvajset let je že postala šefinja mladinskega zbora, odločna in odlična, ter ga iz klasičnega za proslave spremenila v vrhunsko vokalno gledališče. Diplomantka zagrebške glasbene akademije je namreč o pevskih zborih hitro začela razmišljati širše, zunaj tradicionalnih klišejev. Veliko bližji ji je bil princip zborov iz starogrških tragedij, kjer nastopajo kot komentatorji dogajanja, in počasi je zorel koncept gledališča glasov. Ter se uveljavil z novim, unikatnim Karmininim terminom – choregie. Zgledov za nove forme, ki jih uvaja, ni imela, pravi. Ker jih pač ni bilo.

Kakšno idejo jim ukradejo

Se pa zato zdaj tu in tam najde kdo, ki se zgleduje, no, to vsaj poskuša, po Carmini Slovenici. Zato jim včasih kakšno idejo ukradejo, pravi Karmina, ampak jim to brez razumevanja širšega konteksta njihovih projektov – in to je tisto, v čemer je Karmina Šilec tako izjemna in posebna – prav dosti ne koristi.

Največji preobrat Carmine Slovenice na poti razvoja v glasbeno oziroma vokalno gledališče je bil projekt Vampirabile leta 2000, pri režiji in scenografiji je sodelovala Meta Hočevar, v katerem so dekleta kazala obraze zla. In to tako prepričljivo, da so med gostovanjem na Kitajskem nekateri gledalci v grozi in solzah bežali iz dvorane. Karmina Šilec je leto pozneje dobila nagrado Prešernovega sklada, tri leta zatem so ji podelili prestižno mednarodno nagrado Roberta Edlerja za »močan vpliv na razvoj svetovnega zborovstva«.

Njena ustvarjalna in hkrati raziskovalna sla niti po 25 letih ne pojenjuje, čeprav je sestavni del njenega dela tudi boj za preživetje Carmine Slovenice. V projektih, ki jih snuje zanjo – ta je kljub drugim rečem, ki jih še počne, vendarle poglavitni del njene identitete –, brska po nadvse različnih tematikah. Pogosto je to upor, v vseh oblikah; tak je bil denimo Na juriš in the mood, morda eden tistih, ki je najbolj pritegnil pozornost širših množic. Zadnji, Toksični psalmi, ki je tako navdušil Američane, pa se ukvarja z banalnostjo zla, ki ga povzročijo ljudje, ki slepo sledijo neki avtoriteti, in prav ta tema je te dni boleče aktualna. Morda tudi zato, ker Karmina Šilec ni le odlična dirigentka, ampak tudi pronicljiva opazovalka življenja. In na CNN so menda nekoč ugotovili, da je poklic dirigenta glede stresa na tretjem mestu, takoj za vojnim poročevalcem in fotografom.