Čebelarji so letos optimistični. Medtem ko velik del slovenskega gospodarstva propada, čebelarstvo doživlja razcvet in bi ob večji podpori države lahko postalo še pomembnejše. To je eno izmed sporočil letošnjega, že 37. strokovnega srečanja slovenskih čebelarjev, ki je bilo nedavno. Med njimi je letos več optimizma kot prejšnja leta – pravijo, da so njihove varovanke dobro prezimile. Država jim je sicer v zadnjem času bolj prisluhnila, med drugim s sprejetjem resolucije o zaščiti kranjske čebele, toda želijo si več.
Organizirano čebelarstvo pri nas je lani praznovalo 140-letnico obstoja, 1954. leta ustanovljeni Medex, proizvajalec in prodajalec medu in izdelkov iz njega, pa letos praznuje svojo 60-letnico. Od 1961., ko je postal komercialni direktor Medexa, je zraven Aleš Mižigoj, neverjetni Bric, rojen leta 1928 v najbolj vinski vasi v Sloveniji, kultni Medani, kjer pa je preživel bolj malo svojega življenja, saj je številna družina Mižigojevih zbežala pred Italijani in fašizmom v tedaj obljubljeno državo južnih Slovanov, up mnogo zavednih Primorcev, Kraljevino Jugoslavijo. Naselili so se v Posavju, v Vidmu.
Po vojni je mladi Aleš hodil v šole, postal ekonomist, na Medexu pa kmalu glavni direktor, to je bil okrogla tri desetletja. Zdaj je svetovalec uprave, ki je sicer v večinski družinski lasti in ga vodi njegova hči Aleša Kandus, sposobna in živahna gospa, lepotica v najlepših damskih letih. Če je Anton Janša legenda in največji mož slovenskega čebelarstva na splošno, je Aleš Mižigoj daleč največji slovenski poslovnež in menedžer v zgodbi o čebelah in njihovem produktu medu ter izdelkih iz njega.
Namesto v arest čez čas odšel v pokoj
Toda kaj lahko bi se zgodba o uspehu slovenskega čebelarstva zasukala tudi drugače. Okroglega pol stoletja je minilo, kar je čebelarstvu in posredno trgu z medom grozila nevarnost, hujša kot smrtonosna varoza, zajedavska bolezen čebelje družine. Ko dobro desetletje po vojni Zadružna zveza Slovenije ni smela več opravljati izvozno-uvoznih poslov, je poslovanje z medom prevzel Medex (med export). Že 1959. so – kot prvo v komunistični Jugoslaviji – v avstrijskem Gradcu, prek meje torej, ustanovili podjetje Carniola (Kranjska). Ime zanj si je izmisli prav Mižigoj, njegov direktor pa je postal Marjan Jager, nesposoben in še udbovec povrhu, ki je bil tudi v vodstvu matičnega Medexa v Ljubljani. Kljub vsemu bi bilo vendarle vse v redu, vsaj za tiste precej kavbojske čase, če ne bi bil Jager tudi lump, takšen, kakršnih je bilo tedaj malo, zdaj pa jih je ogromno, pa še šolani in pametni so. Tako je za med, ki ga je dobival iz Ljubljane, nakazoval denar, natančneje šilinge, iz firme v Gradcu namesto na Medexov račun kar na svojega. Ko so v Ljubljani ugotovili, da nekaj ni v redu, je 1961. odšla v Gradec komisija v sestavi Matka Pečarja, tedaj pomočnika republiškega sekretarja za gospodarstvo, kar bi bilo danes enako državnemu sekretarju, Stojana Pretnarja, uglednega pravnika, ter Aleša Mižigoja. Jagra so pozneje sicer odžagali, ovadili, obsodili in zaprli pa nikoli. Najbrž tudi z denarjem, ki ga je nakradel s slovenskim medom, je čez leta tik pod mejo na Ljubelju, na avstrijski strani v Unterloiblu (Podljubelj), odprl trgovino s kavo in še naprej služil z Jugoslovani, zlasti Slovenci, imenovala se je Jagercaffe.
Nekako v tistih letih, ko je Jager goljufal v Gradcu, je bilo v Ljubljani ustanovljeno podjetje Agromel. Na izsiljevanje Maksa Krmelja, okroglo desetletje je pod rušo, partizanskega komandanta in narodnega heroja iz Hotavelj doma, ki je na vsak način hotel postati prvi mož Zadružne zveze Slovenije, ga je ustanovila ljubljanska občina Center, pripojili pa naj bi mu tudi Medex. Čisto na vrh tedaj silno vplivne in močne institucije, Zadružne zveze, mu namreč najvišji partijski veljaki niso pustili, so že vedeli zakaj. Agromel je bil po dejavnosti neposredna konkurenca Medexu in seveda popolnoma nepotreben. Krmelj in druščina fantastov so podjetje popolnoma zapravili, malce zaradi neznanja in katastrofalnih poslovnih odločitev, malce zaradi polnjenja lastnih žepov. Uničeni Agromel je šel 1964. v stečaj, Krmelj, ki je bil zaščiten kot kočevski medved, pa je namesto v arest čez čas odšel v pokoj in pasel čebele v Hrvaškem Primorju.
Mižigoja je čakala še ena težka naloga: unovčiti je bilo treba 3000 ton medu, ki je ostal neprodan v Agromelovih skladiščih. A to še ni vse, od teh silnih ton je bilo dve tretjini neuporabnega, v sodih je bilo namreč dve tretjini peska in kamenja, le eno tretjino je bilo na vrhu uporabnega medu. Toda vražji Aleš se ni vdal. Z Marjanom Seškom, finančnikom Komunalne banke Ljubljana, pri kateri je bil Agromel zadolžen do vratu, sta odšla v Izrael in med ponudila in prodala Moši Dajanu, takrat še izraelskemu ministru za kmetijstvo. Tako je bilo rešeno slovensko čebelarstvo.
Predsednik Noč ima 250 panjev Čebelarska zveza Slovenije vključuje več kot 210 čebelarskih društev. Njen predsednik je 40-letni (prav danes ima štiri desetletja) Boštjan Noč, Gorenjec iz Žirovnice, torej iz krajev, od koder izhaja Anton Janša. V Sloveniji je približno 10.000 čebelarjev, ki imajo okoli 170.000 čebeljih družin. Pridelamo 2000 ton zelo kakovostnega medu, poleg tega še cvetni prah, propolis, matični mleček in vosek. Veliko čebelarjev izdeluje medene pijače. Svetovna posebnost je penina izključno iz medu, ki so jo poimenovali peneča se medica. Posebno so Janševi nasledniki ponosni na v EU zaščiteni slovenski med. Z društvi je v ČZS vključenih več kot 7500 čebelarjev, poleg njih se jih s čebelarstvom menda ukvarja še 2500. Članstvo se povečuje, čeprav je prostovoljno, na kar so Noč in druščina ponosni. Ključna naloga ČZS je pomagati čebelarjem, jih usposabljati in še skrb za čebelarski podmladek, promocija... in tudi zastopanje interesov čebelarjev proti državi, kar je pogosto najbolj zahtevno. Agilni predsednik, ki je čebelarski funkcionar že mnogo let, vidi problem predvsem v državni birokraciji, ki ovira razvoj čebelarstva, v ureditvi zdravstvenega zavarovanja čebel, zagotavljanju zdravil, zlasti proti varozi, ki je ključni problem ne samo v Sloveniji, temveč posod po svetu, in dokončni zaščiti kranjske čebele. Naši čebelarji so po organizacijski strukturi zagotovo v svetovnem vrhu. Smo čebelarska država, saj smo med vodilnimi po številu čebelarjev na tisoč prebivalcev, prav tako smo med vodilnimi po gostoti čebel na kvadratni kilometer. Način našega čebelarstva je drugačen, čebelarstvo je v Sloveniji del kulture, del naše identitete – poezija kmetijstva. Boštjan Noč ima 250 panjev, čebelarska tradicija pa je v družini že več rodov. |
