So stvari, o katerih ljudje veliko vedo, in tiste, o katerih bore malo. So tiste, o katerih vedo tako veliko, da morajo s tem nenehno maltretirati okolico. Dokler nisem imel otrok, se nisem zavedal področja, na katerem so strokovnjaki res vsi. Področja vzgoje otrok. Na to temo imajo ogromno za povedati tako stari kot mladi, tako moški kot ženske, tako tisti, ki jih imajo, in še več tisti, ki jih nimajo.
Ob tej poplavi vzgojnih ekspertov bi človek seveda pričakoval, da našo družbo že dolge generacije sestavljajo izjemno olikani, kulturni, prijazni in predvsem srečni ljudje. To naj bi namreč bili neki osnovni nameni in dosežki dobre vzgoje. Osebno bi dal prednost predvsem slednjemu. Iz teh pa naj bi se rodile še stvari, kot sta na primer uspešnost in spoštovanost.
Vendar, narava ima včasih čuden smisel za humor, da ne rečem bolan. Tako namreč ni težko opaziti, da vsem tem ekspertom navkljub Slovenci nismo v sami špici prijaznosti in olikanosti. Tudi kulturo si tolmačimo malce po svoje. Najbolj kulturni se počutimo, če nase nadenemo kakšno novo obleko, torbico, uro ali uhane in se v samem centralnem hramu naše kulture ponosno udeležimo klavirskega koncerta kakšnega imenitnega pianista. To, da imamo od posluha le sluh in da smo se pred koncertom skoraj stepli na parkirišču za prosto mesto, po možnosti v smokingu, ne spremeni našega kulturnega entuziazma. O neki vsesplošni sreči ali bolje zadovoljstvu, ki naj bi bilo, poleg represivnega delovanja vseh mogočih institucij, tudi del ali cilj vzgoje, tudi težko govorimo. Razen v primeru, če družno ugotovimo, da se samomori, po številu katerih, mimogrede, skoraj vodimo na planetu, zgodijo večinoma od same sreče. Kot solze, na primer.
Pametni nasveti, kako naj bi človek vzgajal svojega otroka, torej dežujejo z vseh smeri. Pred njimi z interneta pobegneš v kakšno revijo, od tam na televizijo, na ulico in potem med prijatelje, ki jim je to še posebna mana. K sreči sem sam, najbrž zahvaljujoč vzgoji svojih staršev, imun proti pametovanjem ljudi na vseh področjih. Tudi na vzgojnem. Tako se le redko pustim motiti. Zadnjič je šel mali z mano po sestankih in z idiličnega Kongresnega trga, kjer je nekaj skupin staršev z otroki hranilo golobe, v minuti naredil kaos, saj mu je v blazno veselje preplašiti vse golobe na tleh. V tem ne vidim nič slabega, naj se mestne leteče podgane včasih malo pretegnejo. K meni so takoj prileteli starši in nekaj starih mam ter mi razložili, da moram svojega otroka odvaditi poditi golobe. »Zakaj le,« se nisem dal, »nekateri jih radi hranijo, drugi pa podijo. Nekateri jih tudi jedo, pravzaprav vse več je takih.«
Kakor koli, mislim, da bo tale moja vzgoja ostala bolj stare šole. Veliko komunikacije, vzgoje pa toliko, kolikor jo otroka sama potegneta s posnemanjem mene oziroma naju. Najbrž se edino ta sploh prime. Če pa sem in tja kakšno po riti ujame, je pa to boljša alternativa tisočerim psihičnim pritiskom, ki so v sodobni vzgoji tako priljubljeni, imajo pa ireverzibilne psihološke učinke. Kaj ima to, da otrok ne sme sam čez cesto, skupnega s tem, da lahko dobi sladoled?