Pred 10 leti so nekateri kritiki v ocenah monokomedije Uroša Fürsta Jamski človek zapisali, da gre za predstavico. Sicer ljubko, pa vendar. Jamski človek, ena od prvih predstav, ki se poigravajo z večno temo odnosov med spoloma, še vedno vztraja. Kot rečeno – 10 let. Ponovitve so se nehale šteti nekje pri 500.
Jamski človek je seveda le eden izmed igralskih obrazov Uroša, ki bo 16. junija dopolnil 38 let. V ljubljanski Drami je zaposlen od leta 1999. Takrat je na Borštnikovem srečanju dobil nagrado za najboljšega mladega igralca. Nagrada, ki jo med vsemi, ki jih je do zdaj prejel, omenja kot eno najpomembnejših, ker je prišla v trenutku, ko je najbolj potreboval potrditev, da gre vse prav.
Saj je samozavesten fant, ampak tudi veliki fantje včasih potrebujejo malo crkljanja.
Natakar v ZDA
V Ameriki, kamor sta se po študiju na AGRFT pogumno odpravila z Markom Mandićem, tega ni bilo veliko. Neprecenljiva življenjska izkušnja, pravi Uroš, a o tem, ali se je v obljubljeni deželi o igralski metodi Leeja Strasberga naučil bistveno več od tistega, kar mu je pred tem že pokazal profesor na ljubljanski igralski akademiji Boris Cavazza, pa ni čisto prepričan. Bržčas je nanj bolj kot sam študij igre vplivala zdaj že zelo odmaknjena izkušnja bivanja daleč od doma, brez opore družine in prijateljev. Da je preživel, je delal kot natakar. Velikega igralskega preboja ni dočakal. Ga pravzaprav niti ni čakal – šel je raje uspet domov.
Na vloge in nagrade je bil pripravljen. Na otroka, ki ga je dobil pri dokaj rosnih 24 letih, resnici na ljubo malo manj. »Bil sem precej mlad, brez službe, stanovanja, s sposojenim avtom, do ušes zaljubljen v situaciji z modrim plusom na polulani palčki,« je pozneje slikovito opisal trenutek, ko je izvedel, da bo postal oče. Prvič, ne pa tudi zadnjič. O starševstvu se z očetom ni mogel pogovoriti, saj je na žalost odraščal brez njega. Zato pa je pri roki mama. Kot večina mam ima tudi njegova po navadi prav, tudi če je to včasih težko sprejeti.
Kljub mladosti se je seveda vživel tudi v vlogo očeta. Proces, ki ga pravzaprav pozna iz gledališča. Vsak lik je nova zgodba, novo čustvovanje in tudi presenečenje, ko se prepoznaš v njem. »Vsaka nova vloga igralca napolni z novo energijo in mu da nov zalet,« pravi Uroš. Samo v Drami jih je v zadnjih 13 letih odigral približno 45. V vlogi, ki jo igra že desetletje, včasih tudi trikrat v enem samem dnevu, pa vedno znova novo energijo in nov zalet dobiva tudi igralec. Z leti se spreminjaš, pravi Uroš, spreminja se življenje okoli tebe, odziv občinstva, zato se povsem logično spreminja tudi tvoja vloga. Še vedno se spomni gospe, ki je po nekaj letih, ko si je Jamskega človeka znova ogledala, modro ugotovila, da je ta novi igralec veliko boljši.
Skupinski igralec
Da je dober, pa ne le zaradi Jamskega človeka, so Urošu uradno povedali že nekajkrat. Pred dvema letoma na Borštnikovem srečanju, leta 2007, v njegovem zelo uspešnem letu, pa je dobil tako Severjevo nagrado kot tudi nagrado svojih stanovskih kolegov (ZDUS). Takrat so zanj zapisali, da »je igralec, ki se vsakič znova dokaže v kvaliteti soigre«. Skupinski igralec, torej. Da se je lotil monokomedije, s katero je že dolgo časa zelo uspešen, je takrat v resnici presenetilo tudi njega.
Včasih ga vabijo, da bi nastopil s kakšnim odlomkom iz Jamskega človeka. Nekakšen stand-up. A se tega ne gre. Vsaj ne z Jamskim človekom, ki je dramaturška celota, po delčkih bi verjetno izpuhtel v ceneno preigravanje stereotipov. Režiserki Nataši Barbari Gračner, sicer soigralki iz Drame, je še vedno hvaležen tudi za to, da je vztrajala pri zbornem jeziku uprizoritve.
Ne le oder, tudi televizija in film ga imata rada. Osebna prtljaga, Slovenka, Ljubljana je ljubljena, Amir so le nekateri filmi, v katerih je igral. Pa v TV-serijah Se zgodi in Hotel poldruga zvezdica. V Šentjakobskem gledališču je tudi režiral, in sicer otroško igro Prava princeska. V ljubljanskem SiTi Teatru pa sooblikuje program. Iz njega bi rad naredil »kraj, kjer lahko pričakuješ vse«. Od neposrednih komedij smeha do stvari z globljim umetniškim sporočilom. Uroš Fürst pač ne zmaguje rad v igri na prvo žogo, ampak stavi na domiselno preigravanje in vztrajnost. Takšni pa v igri tako ali tako navadno ostanejo dlje.
Pet vprašanj
Vaša najizrazitejša značajska lastnost?
Zmerni optimizem.
S kom bi si želeli preživeti dan?
Z dalajlamo in Billom Gatesom.
Vaša največja razvada?
Kavica in cigareta.
Vaša najljubša knjiga?
Kljukec s strehe (Astrid Lindgren).
Vaša najljubša jed?
Goveja juha moje mame.