Desa svojo podgano kar sama operirala

Najbolj brana slovenska pisateljica, 58-letna Desa Muck, ki se je spomnimo tudi iz oddaj Maria Galuniča, pride v kavarno Union v svojem slogu. Z nasmehom, a hkrati s kančkom sramežljivosti, to je Desa v realnem življenju. »Midva se ne starava, a ne?« se pošali s prijaznim natakarjem in naroči belo kavo. Ljubljančanka Desa že nekaj let živi v Mokronogu. »Jaz se vedno nekam preselim zato, da bom imela tam mir, potem pa se po navadi s kakšnimi sosedi spoprijateljim in se spet ves dan kakšne kave dogajajo,« pove in z nasmeškom doda: »In se moram spet preseliti. Ne, saj se hecam.«

Deset hišnih ljubljenčkov

Družbo ji delajo tudi hišni ljubljenčki. »Doma imam veliko živali, tako da ne morem prav biti prav dolgo zdoma.« Ima namreč kar šest mačk, dva psa in dve podgani. »Ena podgana pa je prejšnji teden poginila, ko sem jo operirala,« pove in razloži, da je pri veterinarju skrbela za anestezijo med operiranjem tumorja. Nesojena veterinarka pokaže še sliko tumorja na telefonu. »Ali veterinarka ali zdravnica,« zaupa svoje poklicne želje pisateljica. »Zato, ker nisem bila pridna, nisem hodila v šolo, zdaj pa sem umetnica.« Izvem, da je rada tudi špricala. »Nisem kakšna pridna punčka.«

Medtem jo pokliče ena izmed treh hčera in v nadaljevanju pove: »Vse so bolj pridne od mame, kar se tiče šole.« Ko natakar prinese kavo, brez zadržkov reče: »Vedno sem imela namreč težave z avtoritetami.« Tudi v tem času ima težave z njimi. »Čeprav zdaj nisem več očitno uporniška kot v mladih časih. Postala sem bolj potuhnjena.« Kljub temu pravi, da se zelo malo jezi. »Včasih se jezim na svoje otroke. Na njih se lahko.« Svojo energijo raje potroši za delo, trenutno končuje roman Ljubezenski odred, piše tudi nadaljevanje serije Čudežna bolha Megi, vseskozi pa sodeluje pri pisanju scenarija za Maria Galuniča. Jo bomo spet videli ob Mariu na televiziji? »Nisem prav velika oboževalka televizije. Tam sem večinoma nastopala zato, ker sem morala, ne zato, ker bi si prav želela ali uživala v tem,« odgovori.

Ko spije požirek kave, se ji na obrazu nariše nasmeh, saj ji kava pomeni užitek. »Obožujem njen okus in je res veliko spijem. Zaradi tega tudi veliko brezkofeinske, ker bi me drugače že zdavnaj kap zadela, če bi bila vsaka prava. Zraven pa mora biti mleko. Čim več mleka, in če je še pena zraven ... To se mi zdi boljše kot vsaka sladica. Ko pišem, imam vedno zraven eno veliko skodelico bele kave in jo počasi srkam.« Meni, da imajo Bosanci najboljšo turško kavo. »Imam prijateljico, ki je iz Bosne, drugače pa živi v Bohinju. Tako dobro kavo kuha, da se mi da prav do Bohinja zapeljati na tisto kavo,« reče v smehu. »Drugi prijatelj iz Bosne pa živi v Mokronogu in tudi tja zelo rada zavijem na kavo,« in se spet nasmeji.

Najprej igrice

Izvem, da zelo zgodaj vstaja. »Imam vedno isti jutranji obred. Najprej dobijo živali jesti, potem pojem vse svoje tablete za zdravje, nato pa je na vrsti kava. Po polurnem igranju igric na računalniku in sprehodu s psoma pa začnem pisati. Včasih gre, včasih ne gre. No, če ne gre, začnem pospravljati ali kaj podobnega.« Doma je večino časa sama. »Najbolj sem sproščena, če sem sama. Tudi najlažje delam.« Izvem, da se s tem tudi čisti. »Se spomnim, ko so bili otroci majhni in so šli za nekaj dni k svojemu očetu. Vedno sem imela načrt, kaj bom jaz vse naredila, ko bodo oni šli, koliko bom napisala, pospravila, zlikala ... In potem sem se vedno en dan samo jokala, ker se prej nisem imela časa, en dan sem meditirala in počela stvari, ki jih sicer ne, se pravi, po kavču valjala, televizijo gledala, se nažirala, zabušavala do nezavesti ... Ko so otroci nazaj prišli, ni bilo nič narejeno, jaz pa sem bila zelo dobre volje,« se nasmehne.

Vedno iskrena Desa, bi lahko rekli. »Bolj se mi splača biti iskrena kot neiskrena,« reče ob moji pripombi. »Za to, da se pretvarjaš, rabiš veliko energije.« V nadaljevanju me preseneti: »Zelo rada berem rumeni tisk. Tam je veliko takih ljudi.« Nato jo povprašam o tej specifični sprostitvi. »Imela sem obdobja, ko ni bilo večje sprostitve, kot da sem šla in si nabavila vse slovenske rumene revije pa še kaj dobrega za jesti sem si zraven vzela,« pove. »Najbolj me zanimajo ljudje iz resničnostnih šovov, ker se mi res smilijo. Zdaj imajo vsi možnost s temi resničnostnimi šovi postati slavni, ne da bi za to v resnici kaj naredili. To je za mlade ljudi ena zelo slaba informacija za življenje, da ti lahko uspe, ne da bi kaj vlagal,« kritično odvrne. »Zmeraj manj pa je v rumenih medijih ljudi, ki imajo zares razloge za to, da so slavni. Ko sem bila pred nekaj leti nominirana za Slovenko leta, je po prireditvi sledila zakuska, in ko sem vstopila v prostor, skoraj nikogar nisem poznala. Tam je bilo polno misic, misica nočne omarice, vrbe žalujke in misice ne vem česa, obrtnikov, mladih povzpetnikov, ljudi iz resničnostnih šovov ...« Opaža še: »Kljub tej krizi se mi zdi, da je vsega preveč. V bistvu imamo skoraj že več slavnih kot teh, ki bi rumeni tisk brali. Ampak meni je to užitek, jaz to zelo rada berem, ne morem pomagati. Sprosti me, zabava, včasih pa resno razmišljam o kakšnih ljudeh cele dneve,« se nasmeji in mi ob slovesu zaupa, da odhaja na še eno sprostitev, to je masažo, ker jo zelo boli križ.