LJUBLJANA – Na javnih dražbah je mogoče občasno ujeti tudi katerega znanega Slovenca ali Slovenko. Pred časom je bilo na javni dražbi, na kateri so ponujali 22 novih stanovanj v ljubljanskih Črnučah, med več kot sto zbranimi ponudniki mogoče opaziti vedno duhovitega Denisa Avdića. Potegoval se je za stanovanje v soseski Savski breg, ki mu je bilo edino všeč, in na dražbi mu je tudi uspelo: »Meni so se izklicne cene zdele zelo zelo ugodne za Ljubljano – dvosobna stanovanja so bila ocenjena tudi na 65, 66 tisoč evrov. Takih še v Postojni ni!« A ni manjkalo veliko, da bi se mu želeno stanovanje izmuznilo iz rok: »Če bi še dva dvignila roko, bi odnehal.« Povedal nam je, da si je že vnaprej določil znesek, do katerega gre, in če bi bil kdo pripravljen ponuditi več, bi preprosto nehal in šel domov: »Ni nobenih čustev. Upaš, da ga boš dobil po izklicni ceni, ampak se to ne zgodi, in to je to.« Znesek, do katerega je bil pripravljen dražiti, si je določil sam, predvsem pa je razmišljal o tem, do katere vrednosti se mu nakup izplača in ali je to realna cena. Dodal je še, da »ne bi vzel kredita, zaradi katerega bi potem težko spal«.
Savski breg. Foto: Janez Petkovšek
Kakšen je občutek, ko dviguješ roko v zrak in dražiš? »Zoprn. Dajte nehat', si misliš. Ampak tako pač je.« V njegovem primeru se je izklicna cena za nepremičnino na koncu povečala za dobrih 17 odstotkov, kot pravi Avdić, pa je imel še tri tisočake rezerve do zneska, ki si ga je določil za mejnega.
Nekateri se dražb ognejo zaradi slabe karme, ki naj bi z njimi prišla. Avdić odgovarja, da se ne bi odločil za nakup nepremičnine prek dražbe, če bi denimo morali nekoga iz nepremičnine izseliti zaradi 200 evrov dolga, kot se je v Sloveniji že dogajalo: »V tem primeru, ko je šlo neko podjetje v stečaj, pa seveda ja. Ni slabe karme, kvečjemu je dobra, saj tudi rešuješ upnike. Nekdo je lepil tiste ploščice, verjetno je bil Safet tam, ki je delal fasado in montiral okna. Bilo bi fajn, da za svoje delo tudi dobi plačo.«
