Jože Kovač - Uri je Prekmurec, ki z dušo in srcem prepeva v skupini Halgato band. Že dvanajsto leto delujoča skupina je dobila veliko strokovnih nagrad, kar niti ni presenetljivo, saj za njihova besedila skrbi Feri Lainšček. Izvirna prekmurska poezija odmeva tudi v Ljubljani in ravno Ljubljana je tisti kraj, ki Jožetu pričara vedno zanimive trenutke. »Lepe spomine imam na Ljubljano, še iz študentskih let, zdaj pa tudi bodisi kot glasbenik ali popotnik. Rad sem vsepovsod, kot nomad,« se nasmeji, ko se dobiva na Ljubljanskem gradu. »Ko sem v Ljubljani, vedno obiščem grad. Tukaj se lahko sprostim ob dobri kulinariki. Tudi kot točka, mesto je zelo pozitivno. Od tukaj vidiš vso Ljubljano, tega v Murski Soboti ne moreš, smo bolj v nižini.«
Makaroni so lezli kot polži
Iz žepa potegne telefon in naredi nekaj fotografij mesta. »V prostem času se ukvarjam tudi z ribičijo ujemi in spusti. V Prekmurju imamo veliko lepih rib, in ko jih ulovim, jih še fotografiram. Tudi druge živali rad fotografiram. Zanima me vse, kar je lepega,« razloži o svoji strasti, kamor spada tudi hrana. »Če ni volumna, ni nič iz tega, pomembna je torej količina.« Pohvali se, da se znajde za štedilnikom, čeprav ni bilo vedno tako. »V študentskih letih, ko sem bil v Ljubljani, smo ob koncu tedna sami kuhali,« se spominja svojih prvih kuharskih trenutkov. »Makarone smo tako dolgo kuhali, da so začeli ven lesti kot kakšni polži. Po tistem smo se udeležili kuharskega tečaja.«
Prizna, da je pravi gurman. »Zelo rad imam mediteransko hrano, ki ni težka. Ko pa smo fizično aktivni, so na sporedu čevapi, perutničke, odojek... Drugače pa obožujem ribe.« Najbolj zahteven je pri prekmurskem bograču. »Če ga ne skuham sam, ga ne jem.« Najraje pripravi dunajske zrezke v vinski omaki, kar je, kot pojasni, njegova pogruntavščina. »Ko smo enkrat igrali na morju, je ostalo približno 200 zrezkov. Ker Dalmatinci niso vedeli, kaj bi z njimi naredili, sem jim po trenutnem navdihu predlagal, da dodajo vino in česen ter vse skupaj zapečejo v pečici. Tako dobro je bilo, da je vse pošlo. Vrhunska zadeva.« Pravi, da se hrana in glasba dobro dopolnjujeta. »Ko igramo, je velikokrat prisotna dobra hrana. In kjer koli smo, se vidi, da je kulinarika še vedno dobrodošla.«
Edino poživilo je kava
Povabi me na kozarec vina. »Bolj sladka vina imam rad. Brez prekmurskega špricerja seveda ne gre. Čeprav zelo redko, saj jih ne konzumiramo. Na splošno pijem brezalkoholne pijače, saj je to dobro za moj glas, da ga ne izgubim,« pojasni svoj odnos do alkohola. »Mislim, da je skupina Halgato band edina v Evropi, ki ne pije alkohola in ne kadi. Vse drugo dela dvojno,« in se nasmeji. »Ob nastopih ne uživamo alkohola, edino poživilo je kava.« Povprašam, zakaj tako, saj to ni v navadi glasbenikov. »Ob delu, ki ga opravljamo kot glasbeniki, smo vedno izpostavljeni določenim situacijam. Če v tem času ne opravljaš dobro svojega dela, si tudi slabše plačan.«
Namesto da nazdravijo s pijačo, se pred nastopom posvetijo svojemu ritualu. »Vedno dobro ogrejemo inštrumente in pogledamo, kje so kakšne lepe ženske, da se lahko potem bolj posvetimo glasbi. To je tisto dvojno,« reče v smehu. Med pitjem vina poslušava slovensko glasbo v gostilni in Jože pripomni: »Ko prideš v prestolnico in slišiš prekmursko glasbo, začutiš, da nisi sam, da je glasba vedno ob tebi. Mi pri tem delamo. Feri Lainšček je napisal za nas besedilo Goslar, ki me je čisto fasciniralo.« V zanosu pove odlomek iz nove pesmi: »Midva sva en ogenj mela, kere zdaj več ne gori, nega dima ne pepela, samo neka ka me namesto tebe boli.«
»Vsi smo enaki«
Ravno te dni skupina Halgato band obrača nov list. »Ob izdaji četrtega albuma Goslar, to bo čez en mesec, bomo posneli tudi videospot v Prekmurju.« Tako v pesmih kot tudi v videospotu ne bodo manjkale ženske, ki so njihov navdih. »Ženske so del občudovanja. Bog ljubezni je rekel: 'Brez ženske nam živeti ni'. Tudi v naši glasbi se pojavlja ljubezen, in to na različne načine. Brez vas bi bilo monotono,« se nasmehne. Trenutno je 46-letni Jože v zvezi, vendar priznava: »Glasba je tako pomembna, da je težko v glasbi delati in hkrati obdržati zakon. Ampak med tem smo mi, ki se trudimo.« Dotakneva se tudi vedno pereče teme, predsodkov o Romih. »Premalo se zavedamo, da smo ljudje enakopravni, barva ni pomembna, prav tako ne narodnost. Zame so vsi ljudje enaki,« pove odločno. »Upam si reči, da so Cigani največja bitja, kar se tiče glasbe. Noben si ne upa, razen nas Romov, priti nekam in ponujati glasbe nekomu, ki ne pozna moje kulture. Ljudje smo za to, da komuniciramo in spoznamo druge kulture.« Meni, da bi morali biti ljudje na tem področju bolj ozaveščeni. »Mene je s svojo izjavo fascinirala ena profesorica glasbe, češ, vi Cigani imate to v krvi. Kaj imam jaz v krvi? 0,5 promila alkohola?! Vsi ljudje smo enaki, vsi čutimo, vsi imamo občutek za dražljaje.« Ob tem še doda: »V življenju moraš sprejeti drugačnost.«
Brez znamenite prekmurske pesmi Vsi so venci vejli pa ne mine nobene dobre zabave, kjer oni igrajo. »Prejšnjič smo igrali pri Karlu Lipiču z ministrstva in tam je bila tudi ena gospa, ki nas je prosila za pesem, da jo bo spravila v jok. Nisem tak tip, da bi nekoga s svojo glasbo spravljal v jok, ampak... ko je gospa začutila tresljaj violine, se je iz srca zjokala, začele so ji teči debele solze. Ta pesem Vsi so venci vejli je nekaj čudovitega,« še reče in se odpravi nazaj proti Prekmurju.
