Dekle s kmetije 
z velikimi cilji

Martina Ratej, 32-letna metalka kopja iz Loč, je letošnjo sezono začela vrhunsko. Z zmago na mitingu diamantne lige v Dohi, prvo v zgodovini slovenske atletike, če seveda odmislimo uspeha Brigite Bukovec in Jolande Čeplak v prejšnji različici tekmovanja. Da je Ratejeva letos še močnejša kot v prejšnjih sezonah, ko so se ji večkrat prikradle tako tehnične napake kot preveč nervoze, je dokazala z nedavnim drugim mestom na mitingu v Rimu.

Pomoč se obrestuje

Psihološka pomoč Braneta Skubica, enega od novih strokovnjakov v ekipi, ki skrbi za našo šampionko, se očitno že obrestuje. Da bo treba nekaj spremeniti, sta si bila edina Martina in njen dolgoletni trener Andrej Hajnšek. Slednji je bil celo pripravljen svojo funkcijo prepustiti komu drugemu, a se sodelovanje vendarle nadaljuje. Nista še rekla zadnje besede, pravita, in preveč se poznata, da bi se njuna zgodba že končala.

Hajnšek je pravzaprav tisti, ki je prepoznal Martinin izjemni talent in ni dovolil, da bi se mama dveh sinov, 13-letnega Marcela in 11-letnega Matica, zaradi hudih življenjskih preizkušenj odrekla tistemu, kar počne s tako predanostjo.

Trdo delo in malo trme

Martina Ratej o sebi pravi, da je »trmasta, nepopustljiva, zgrabim priložnost, ko se ponudi«. Škorpijonka pač. Malce že verjame v te reči, predvsem pa v trdo delo, »malo trme in velike želje pa je tudi treba imeti«. Začelo se je v osnovni šoli, ko je metala žogico daleč najdlje od vseh. Hajnšek je prepoznal njen talent, v osmem razredu se je udeležila državnega prvenstva in po komaj dveh tednih treninga je kopje zalučala dovolj daleč, da je osvojila drugo mesto.

Martina se je na treninge v 25 kilometrov oddaljeni Šentjur tri leta vsak dan vozila z mopedom, ki ga je dobila za birmo, tudi v dežju in snegu, pri 18 letih pa naredila izpit za avto. Naporno je bilo tista leta, se spomni, odnehala pa ni. Tudi zato ne, da je, »preprosto dekle s kmetije«, dokazala, da ni nič slabša od tistih z boljšimi razmerami. Doma so jo podpirali, tudi mož – poročila se je mlada in Marcela rodila že pri 21 letih – ji je stal ob strani.

Tudi takrat, ko ji ni šlo najbolje. »Do 50 metrov je šlo kar hitro, potem se je ustavilo. Ni bilo več pravega napredka, prišla sta otroka in razmišljala sem o koncu kariere. Takrat mi je pomagal trener Andrej, ki je postal tudi moj sponzor in moj osebni trener. Skupaj sva rasla, on kot trener, jaz kot atletinja.« Z nasveti jima je priskočil na pomoč še Vladimir Kevo in »začelo se je na polno«.

Huda preizkušnja

A življenje je Martino postavilo na hudo preizkušnjo. Najprej je izgubila brata, kmalu zatem še moža. Takrat jo je zlomilo, le skrb za sinova jo je držala pokonci, pravi, a je znova želela odnehati in se zaposliti kot kuharica v osnovni šoli Šentjur. Pa ji Hajnšek spet ni dovolil, tako zelo je verjel vanjo, da je delno financiral program treningov, in Martina je zbrala dovolj moči, da je nadaljevala.

Otroka sta ponosna na mamo, ta zmage posveča njima. Skupaj preživijo vsak trenutek, ko je le mogoče, fino ji je, da sta z njo na treningih, njuno navijanje ji pomeni veliko. Toda ko stopi na atletsko stezo, je treba biti popolnoma zbran. »Na tekmo grem, da bi se čim bolj izkazala. To je vsa filozofija,« pravi. Kadar na tekmovanju uživa, je dobra, kadar začne med metom razmišljati o njem, je v težavah. Tudi vzdušje na velikih tekmovanjih lahko moti, na olimpijskih igrah v Pekingu se mu je vdala, v Londonu je bila bolj zbrana, ampak s sedmim mestom, četudi je uvrstitev odlična, le ni bila najbolj zadovoljna. Ker zmore več, in to je Martina Ratej odločena dokazati.

Veliki cilji

Njeni cilji so veliki, bolj kot o uvrstitvi, pravi, pa poskuša na tekmah razmišljati o dolžini metov. Želi si preseči 70 metrov, za to pa bo treba še veliko garati. In imeti red v glavi. Za zdaj ji gre odlično. In sinova sta lahko upravičeno ponosna na mamo z mišicami.

S stojala lahko kvišku dvigne 130 kilogramov, hitrost pa pridobiva z metanjem kamnov. Kadar je dobro pripravljena, lahko kamen zaluča 85 metrov daleč. Ena od nenavadnih, a učinkovitih metod treninga, ki se je je domislil Hajnšek.

Ne, Martina Ratej še ni rekla zadnje besede, ni še dosegla svojega popolnega meta, ki si ga želi in se zanj trudi, čeprav ji niti poškodbe niso tuje. A je vajena premagovanja bolečin, to dekle s kmetije, vajena trdega dela, ki zna stisniti zobe in zgrabiti priložnost. Letos očitno še odločneje kot doslej.