Dejan Zavec še sanja ameriške sanje

Dejan Zavec, ki je 13. marca dopolnil 39 let, je fant za trde boje. Trdobojec je zato res kar pravi naslov za knjigo, ki jo je o njegovem življenju napisal Esad Babačić, ampak še zgovorneje je, da se Trdobojci imenuje Zavčeva rojstna vas v Halozah. Kjer življenje ni bilo nikoli za nikogar posebno lahko, za Dejana še toliko manj. Tega, da sta ga alkohol in nasilje oropala srečnega otroštva, ni nikoli skrival. Hvaležen je tistim, ki so ga takrat jemali v bran in mu poskušali nameniti vsaj kakšno prijazno besedo in objem, čeprav primanjkljaja starševske ljubezni ni mogel nadoknaditi nihče.

Slovenija je trepetala

Tudi zato je za Dejana Zavca ob vseh boksarskih uspehih največji dosežek v življenju njegova družina. Žena Nataša, ki ga nesebično spodbuja tudi v zanj najtežjih trenutkih, ter hčerki Ivona in Tia. Njuni podobi sta vedno na majici, ki jo nosi pred začetkom dvobojev. Pravi, da je povsem navaden oče, nekaj težav je le, kadar mora deklicama razlagati, zakaj je poln modric.

Po svojem zadnjem dvoboju z devet let mlajšim, v Belgiji živečim Armencem Sašo Jengojanom jih je imel kar precej. Dvoboj je bil res krvav, in to že od prve runde, ko mu je tekmec z glavo nerodno in hkrati nešportno zadal hudo rano nad očesom. Zavčevi deklici sta takrat bržčas na srečo že spali, je pa zato za svojega Mr. Simpatikusa trepetala vsa Slovenija. Pa čeprav šampionski pas v supervelterski kategoriji po različici IBF, ki si ga je po dvoboju nadel naš Trdobojec, ni najprestižnejše vrste. Novi naslov pomeni precej manj od naslova svetovnega prvaka v velterski kategoriji združenja IBF, ki ga je Zavec nosil od decembra 2009 do septembra 2011 in bil takrat v Sloveniji res spoštovan in čaščen. Leta 2010 je bil Slovenec leta, športnik leta, predsednik mu je podelil zlati red zaslug za narod.

Naslov, priborjen v krvi

To, kar si je Dejan Zavec dobesedno v krvi priboril minulo soboto, v športnem smislu torej ni vrhunec njegove kariere. Kljub temu pa tako njemu kot Slovencem, ki prav zaradi njega drugače, bolj pozitivno gledajo na boks, pomeni ogromno. Če bi izgubil, bi bilo njegove kariere konec. Na to pa naš Trdobojec v resnici še ni pripravljen. Kljub letom in poškodbam, ki so že dodobra načele njegovo telo, še vedno sanja ameriške sanje. Čez lužo, kjer je svet boksa trši in hkrati bolje organiziran, ima še neporavnane račune.

Dvoboj, kakršnega sta uprizorila z Jengojanom, je za Američane, ki imajo še posebno radi dramatične in krvave obračune, dobra vaba. Dejan zato upa na skorajšnje vabilo za boj z enim od prestižnih imen svetovnega boksa. Ko bo prišlo, bom pripravljen, pravi, trenira, še naprej razpet med Nemčijo in Slovenijo, hkrati pa skrbi za športni center na Ptuju, katerega solastnik je.

Skromnost in srčnost

Dobro namreč ve, da bo po koncu kariere moral kaj delati. Ne le zato, ker z boksom vendarle ni zaslužil toliko, da bi z družino lahko živel v brezdelju do konca svojih dni, ampak predvsem zato, ker si ne more prestavljati, da ne bi ničesar počel. Bolj pomembno od tega, koliko denarja imaš, se mu namreč zdi, kako ga imaš. Rad si kupi kako lepo stvar, to že, ne da bi mu bilo treba preračunavati vsak cent, ne želi pa si jaht in drugega prestiža.

Njegova skromnost, ki razoroži dejansko vse, ki pridejo v stik z njim, in njegova srčnost sta tisto, zaradi česar ga imamo Slovenci tako radi. Zaradi česar je tudi dobil vzdevek Mr. Simpatikus, ne pa Beast from the East, zver z vzhoda, kot oglašujejo Jengojana.

Srce je ostalo doma

Vaše srce je bilo zame, moje bije za vas, se je za podporo ganjeno zahvalil občinstvu v razprodani mariborski dvorani Tabor in vsej Sloveniji. Nikoli ne pozabi povedati, koliko mu pomeni ta podpora. In kako boksa za vsakega posebej, ki ga pride z vzklikom »vudri ga!« spodbujat iz tistih njegovih Haloz. Njegov trenutni nemški trener Dirk Dzemski je pred mariborskim dvobojem rekel: »Dejan v Sloveniji ne more izgubiti.« Je že čutil, zakaj.

Dejanu Zavcu v življenju ni bilo veliko podarjenega. Večino tistega, zaradi česar lahko z družino spodobno živi, kot pravi, je zaslužil z boksanjem za nemški klub. S trebuhom za kruhom, le srce je vedno ostalo doma. Zgodba, ki je zrela ne le za knjigo, ampak tudi za film, le na njen konec bo treba še malo počakati. Dejan Zavec v Mariboru očitno ni krvavel zadnjič.