Danes se slečeš in si že zvezda!

Vili Resnik prepeva že dobrih 25 let in od tega tudi živi. S skladbo Naj bogovi slišijo je leta 1998 Slovenijo zastopal na Evroviziji. Z 51-letnim Ljubljančanom, ki je sicer po krvi čisti Dolenjec, se dobiva na Zmajskem mostu. Razloži, da mu je bil nekoč všeč mestni vrvež, zdaj pa raje uživa v primorski naravi s partnerico Tamaro in otroki. Med sprehodom ob Ljubljanici se nostalgično spominja časov, ko je živel v Ljubljani, hkrati pa obudiva spomine na njegovo delovanje v skupini Pop design, s katero je posnel uspešnice, kot so Ko si na tleh, Potepuh in Ne bom ti lagal.

Pop design te bo vedno spremljal. Zdaj ni več takih skupin. Kaj pogrešaš tiste čase?

Seveda, kdo pa jih ne bi pogrešal, pa ne samo zaradi glasbe, zaradi vsega skupaj. Lepše smo živeli. Včasih je bilo res neverjetno, ko smo lahko žurali, ko se je dogajalo, ko smo bili Slovenci ponosni na svojo glasbo. Cela Slovenija je norela in se ob tem zabavala. Ljudje so bili zelo veseli, ker so lahko zaplesali ob teh zvokih. Če smo imeli kakšen problem, smo ob glasbi to malo pozabili. Moram priznati, da se mi vedno kolca po tem obdobju.

Pred nekaj leti je odmeval tvoj spor s Tonetom Košmrljem. Sta zakopala bojno sekiro?

Življenje gre naprej in vsak ima svoj pogled. Tone je naredil določene stvari, ki mi niso bile všeč. Priznam, da si nisem nikoli mislil, da lahko človek kaj takega reče oziroma naredi. Ampak s Tonetom sva prijatelja v narekovajih. Vse se enkrat konča in tudi naša glasbena pot se je. Nesoglasja so vedno in povsod, najbogatejši pa si itak takrat, ko znaš stopiti čez vse to in odpustiti ter graditi dalje.

Po desetih letih si pred dvema mesecema izdal nov album. Zakaj je trajalo tako dolgo?

Že zdavnaj so minili časi, ko je izdaja albuma šla v promet. Ampak ja, kot glasbenik bi to moral storiti že prej, verjetno sem bil malce razočaran nad vso situacijo, življenje se mi je obrnilo na glavo, začel sem znova in evo … tudi album je tu. Zahvala gre Alešu Klinarju, da me je pregovoril. CD bom prodajal pod ceno, ker se mi zdi najbolj pomembno, da ljudje dobijo mojo glasbo, ne da bi s tem zaslužil.

Naslov albuma je Svet je lep. Kaj si z njim hotel povedati? Da moramo vedno gledati skozi rožnata očala?

Ja, svet je lahko vedno lep, tudi v najhujših trenutkih lahko najdeš svetlo oporo in greš dalje. Če si sami ne bomo naredili življenja lepega, nam ga nihče ne bo. Svet kot svet je pa v osnovi zelo lep. Moramo se zamisliti, kje delamo napake, da ga uničujemo. Navsezadnje sem hotel narediti nekaj pozitivnega, ker je življenje postalo strašno naporno, strašno zahtevno, strašno izkoriščevalsko. Če lahko s pomočjo glasbe pripomorem k nečemu pozitivnemu in če lahko v tistih nekaj urah, ko pridejo na moj nastop, pozabijo na probleme, je to zame velika nagrada.

Kako pa je v tvojem zasebnem življenju? Tudi rožnato?

Uf, moje življenje je strašno lepo! (Smeh.) Doma živimo življenje, ki nam je dano. Rešujemo težave, se smejimo, včasih – sicer zelo redko – tudi prepiramo. Ampak to je življenje. Kot sem že omenil, važno je, da znamo nesoglasja sprejeti, jih pretehtati, se pogovoriti in iti naprej bogatejši.

Mnogo let si preživel v Ljubljani, zdaj pa živiš v Gojačah pri Ajdovščini. Zakaj si se odločil za to spremembo?

Življenje je neverjetno! Če bi me pred desetimi leti kdo vprašal, ali bi šel živet na Primorsko, bi rekel: »Ti si nor! Ni variante!« Spoznal sem svojo oboževalko Tamaro, ki me je prepričala, da sem šel na obisk. Zarečenega kruha se največ poje in to se je tudi zgodilo. Danes sem zelo zadovoljen in ponosen, da me je Tamara pregovorila in sem tukaj. Imamo veliko sonca, energije in nekaj burje. Še danes si rečem, da si štejem v čast, da sem zbral toliko poguma, da sem to naredil.

Kako zdaj gledaš na Ljubljano, ko prideš na obisk? Je kaj nostalgije?

Če sem čisto iskren, vsakokrat, ko se peljem proti Ljubljani, sem zelo živčen, ampak ne zaradi spominov … V resnici sem se tu na Primorskem naučil mirneje živeti, kamor koli se odpravim, pridem tja brez zastojev, brez brzine, brez živčnosti … Ko grem proti Ljubljani, pa me vse to čaka, in preprosto si ne znam pomagati. Včasih dobesedno znorim! (Smeh.) Sicer pa so določeni prostori res nostalgični, a vendar se je toliko spremenilo, vse je postalo hladno, tuje … Spominjam se lepih trenutkov, vendar komaj čakam, da grem čim prej nazaj domov, na Primorsko. Ene stvari pa še danes ne morem razumeti, in sicer kako lahko ljudje silijo v majhna, vlažna, stara stanovanja za tako visoke najemnine, ko pa imaš možnost iti malo ven iz Ljubljane in narediti lepo hiško s suhimi zidovi in lepim razgledom?! Tega ne morem razumeti, ampak očitno hoče človek biti tam, kjer je veliko dogajanja oziroma kjer je veliko ovac.

Ker ti je zdaj bolj všeč vaško življenje, si kdaj sebe zamišljaš v vlogi kmeta? Bi imel kmetijo?

Zakaj pa ne … Biti kmet, imeti kmetijo ni čisto nič slabega. Prideluješ svojo hrano in tako veš, kaj ješ. Moj tast pridela veliko zelenjave, tako da mi je užitek jesti domačo hrano. Živali pa tako obožujem, samo dela je veliko in čas moraš imeti za kmetijo. Biti kmet ni tako preprosto, da v današnjih časih preživiš, moraš biti umetnik. Spoštujem kmete.

Zadnjih 25 let živiš od glasbe. Se od tega da živeti? Se pozna vsesplošna kriza tudi na tem področju?

Če nimaš grozljivo velikih izdatkov, če nisi požrten, lahko tudi od glasbe normalno živiš. Res pa je, da se tudi tu pozna vsesplošna kriza. Glasbeniki nismo imuni, tako kot nekateri, ki se jih kriza niti ne dotakne … Ampak pustimo politiko. Jaz sem zelo počaščen, da lahko živim od glasbe že 25 let, in za tem stojim. Očitno sem dovolj dober, da me imajo ljudje še vedno radi in pridejo na moje nastope.

Se je v tem času kaj spremenilo na področju zvezdništva?

Ja, se je, in to zelo! Včasih smo se fino trudili, da smo nekaj dosegli, danes pa se mogoče samo slečeš in si že zvezda. Ampak časi so drugi, vse se spreminja in tudi zvezde so druge.