Velikan domače glasbene scene Aleš Klinar - Klinči je pred kratkim doživel pomembno prelomnico, praznoval je namreč abrahama. Z nekdanjim članom skupin Martin Krpan, Agropop in Srečanje, ki danes nastopa predvsem z Rock Partyzani, se dobiva pred njegovim HPZ-bunkerjem, kjer ustvarja in snema.
Hitro, poceni in zanič
Povprašam, kaj pomeni HPZ, in Aleš odgovori: »Hitro, poceni in zanič,« ter se ob tem nasmeji. Pred vhodom mi predstavi posebno ponudbo tega bunkerja: »Lahko naredimo brezzvezni komad, boljši komad, komad s harmoniko, glasbeni plagiat ... Cena pa je še v markah za našo generacijo.« Povprašam, po čem najbolj povprašujejo: »Glasbeni plagiat, ki je boljši od originala, gre najbolj v promet,« ugotavlja v smehu. V bunkerju si prižge cigareto in pokaže »zid slavnih«. Tam je videti tudi veliko zapeljivih žensk iz koledarjev. »Načeloma je to bolj moški studio. Opremljen je za dolge ure, ki jih v njem preživimo, da se potem tukaj kakšen pogled zaustavi. Zanalašč je malo kičasto, podobno avtomehaničarski ali šoferski sceni.«
Nato nadaljuje: »V snemalnici pa imamo za pevce in pevke – če niso dovolj sproščeni – koledar, ki se ga obrača, na eni strani so ženske, na drugi strani pa moški,« in pokaže znameniti erotični koledar. »Po tem najbolj vidiš, koliko je pevec sproščen, ker če vzame to kot dober štos, se nasmeji. S tem ga pred snemanjem še malo sprostiš.« Na drugi strani stene pa kraljuje jugoslovanski vodja Tito. »To pa je nostalgični del studia. Tukaj so razni singli, naslovnice predvsem od slovenskih izvajalcev. To je glasba iz mojih mladih let, s katero sem zrastel, do tiste, ki sem je bil deležen, kar mi je bilo všeč. Od Bijeloga dugmeta, Buldožerjev, Pankrtov do Helene Blagne. Tito pa je prisoten kot vrhovni vodja tega obdobja, nekako paše zraven.«
Klinči, ki je spisal več kot 1000 avtorskih skladb, zase pravi, da je otrok osemdesetih. »Takrat se je ogromno dogajalo, ogromno dobrih stvari, skupin, ki so še danes delujoče. Zdaj pa pač živimo v času, v kakršnem živimo. Vsi sicer govorijo, kako je bilo takrat super, vendar ni tako, nam se ni zdelo nič posebnega.« Pove, da so v tistem času ljudje pogosto hodili na koncerte. »Glasba je bila zelo pomemben faktor zabave. Tudi na vasi je bila ena dvorana in gostilna. Ob desetih zvečer so se gostilne zaprle in nisi imel več kam iti in tako so vsi šli na nastop. To je bila glavna oblika zabave. Vse babe so bile tam. Kjer so bile babe, so še dedci prišli. In uspeh je bil zagotovljen,« se nasmeji.
Gimnazijska ljubezen
Svoje partnerice Anje Rupel, prav tako uspešne glasbenice, sicer ni spoznal na koncertu, ampak na Gimnaziji Poljane. »Jaz sem bil malo starejši in mi je pač padla v oko. Takrat sva bila skupaj, v tistem času sem jaz že bil v skupini Martin Krpan, njo pa je glasba prav tako zanimala. Potem pa sem jaz šel v vojsko in da ne bi imela kakšnih travmatičnih zgodb, sva se nekako razšla. Šla sva vsak po svoji poti. Po desetih letih pa je bilo usodno snemanje pesmi Svobodno sonce skupine Slovenski Band Aid, kjer je tudi ona pela. Tam pa se je začel drugi krog, ki traja do današnjih dni.«
Ko si ogledujeva snemalni studio, o njuni zvezi pove še: »Tolerirava se, ker sva oba iz tega glasbenega sveta, veva, kaj to približno pomeni. Če grem zvečer ven, ne znam točno povedati, kdaj bom prišel. Pri nas je vedno živahno.« Nad poroko pa ni noben od njiju navdušen. »Najina zveza deluje tudi brez tega. Razen mogoče Las Vegas varianta, to je v redu, to je hec, to bova mogoče kdaj izvedla. Drugače pa ne čutiva potrebe, da bi zdaj podpisovala neko pogodbo okoli skupnega življenja. Da si skupaj, ne potrebuješ papirja.«
V letu svojega življenjskega jubileja je Klinči izdal dvojni album 63 Special, drugi album prinaša 19 skladb v originalnih različicah, ki jih je ustvaril ali soustvaril v svoji več kot 35 let trajajoči karieri, medtem ko se na prvem albumu obrača v prihodnost z 12 novimi skladbami. »Ves čas me žene naprej ta neka nervoza, da moram ves čas ustvarjati in migati. Zdi se mi, da se je zdaj nevarno ustaviti. Motor je treba goniti, dokler dela,« še slikovito doda Klinči.
