PRAVLJICA

Da bi se poslušali in tudi slišali

Objavljeno: 03.01.2018 13:01Posodobljeno: 03.01.2018 13:03

Toliko nečloveško hladnega in brezsrčnega in krutega na kupu že dolgo ni bilo.

Se spreminjam. Seveda se, kdo se pa ne?! Z leti se pač vsi spreminjamo. Tako pač je. In tako iz leta v leto opažam, da postajam občutljivejši. Čeprav bi pričakoval, da me bo življenje z vsem, kar prinaša vsakodnevno s seboj, pa vendarle in vsaj nekolikanj – ojeklenilo. Hja, pa me ne, me ne jekleni. Ravno obratno – vse bolj občutljiv postajam.

Vsaj tako se mi, globoko v duši in v srcu, dozdeva. Da je morebiti tudi res tako, me prepričuje dejstvo, da se vse pogosteje pogovarjam s svojo notranjostjo, s tistim skorajda neslišnim, predvsem pa nevidnim mojim alter egom. S tistim tihim, notranjim človekom, ki vsekakor predstavlja mojo celovitost. Brez njega me je le pol, zagotovo.

In spoznanja se vrstijo. Vsakodnevno. Njih nepregledna množica. Najrazličnejših. Takih in drugačnih. V teh prazničnih dneh je eno izmed njih še prav posebno dominantno. Trpko spoznanje, namreč, da je ni čez človeško ali, če hočete, natančneje, čez človekovo – zlobo. Ni, vam rečem. Časi, v katerih živimo, so je polni. Pravkar omenjene, nečloveško človekove – zlobe. Ki nažira nas vse, pa smo si to priznali ali ne.

Toliko nečloveško hladnega in brezsrčnega in krutega na kupu že dolgo ni bilo. Ljudje smo razdraženi, negotovi, prestrašeni, brez skorajda vsakršne vizije, celo brezizhodno nemočni, strahovito apatični, bi lahko rekel. Prepričani smo, da moramo stvari vzeti v svoje roke, pa tega nikakor ne naredimo, ker, vsaj tako kaže, niti ne vemo, kako naj bi to v resnici naredili. Mogoče je celo prav tako.

Ne vem, zakaj se mi vse pogosteje dozdeva, da pri jemanju stvari v svoje roke vse skupaj počnemo preveč neodgovorno, površno, bašmebolistično, celo zavestno podrejeno trenutnim čustvenim vzgibom kot pa zavesti, da še skorajda nobena krvava revolucija ni prinesla prav nič dobrega. Nikomur. V nasprotju z evolucijo, seveda.

Kaj napisati v teh z vsakovrstno nejevoljo in nestrpnostjo nabitih časih, ko zakon ulice premaguje zdrav razum? Ko peščica kvazipogumnih, upravičeno razjarjenih, ponižanih in razžaljenih diktira višino, širino, globino pa še gostoto emocionalnega in racionalnega habitusa vsakega od nas in družbe kot skupka vseh nas?

Naiven, kot sem, še vedno hrepenim po vsem mirnem, dobrem, stabilnem in preprosto lepem. Pa malce tudi po – razumnem. Še vedno mi pogovor pomeni neskončno veliko, stisnjena pest pa vse drugo, le neskončno veliko NE! In že dolgo si nisem želel tako hudo zelo zares, kot si to želim dandanašnji oziroma v teh prazničnih dneh, da bi bil med nami, v nas, ob nas in vse naokoli – mir. In neskončno ogromno – ljubezni. Vseh do vsakogar.

In razumevanja, temelječega na zaupanju v soljudi.

In upanja, ki nikoli ne umre.

In volje, neomajne volje do življenja in ustvarjanja lepšega in boljšega. Bolj človeškega. In manj nečloveško zlobnega.

Vsega navedenega si tako močno želim, da že kar malce boli. In, seveda, vsega navedenega ne želim le sebi in svojim najbližjim, temveč vsem nam. Dlan v dlani, pogled, ki se ujame v drug pogled, poljub, ki je dan in sprejet in pomnogoterjeno vrnjen, vrisk srca, ki odzvanja v vrisku ljubljenega sočloveka. In vse odeto v odišavljeno zimsko pravljico, dišečo po vsem tistem, kar imamo radi. Po vsem tistem, kar naj iz vseh nas naredi popolnoma nedolžne – otroke. Otroke, ki ne znajo in ne zmorejo lagati. Ki pa še kako znajo in zmorejo kristalno čisto – ljubiti.

Ljubezni, zdravja, razumevanja, zaupanja, spoštovanja, veselja, sreče in še vse tisto, česar si sami najbolj želite – vse to vam želim. Moja pišoča malenkost, še vedno slovenski igralec Roman Končar. In kot skromno darilce – pričujoča pesem. Od mene in mojih najbližjih – za vse vas.

Predstavitvene informacije

Komentiraj članek

Pred komentiranjem se prosim prijavite. Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!

Pogoji komentiranja