Pravzaprav sem bil vedno precej čudaški. Malo zato, ker tak pač sem, malo, ker mi je to ustrezalo. Status čudaka je namreč izjemno praktičen in udoben. Obenem pa generalno podcenjen. Vendar ni tako enostavno. Ne zadošča, da se človek že med puberteto sprijazni: klinc, tak sem in tako bom živel do konca svojih dni. Ljudje se neverjetno hitro spreminjajo, družba tudi. Kar je bilo včeraj čudaško, danes ni več. In če prekleto ne paziš, lahko postaneš povsem normalen. Potem si pa tam. Mrtev. Samo da še ni bilo pogreba.
Vendar če si malo poseben, kakor se temu prijazneje reče, se praktično z vsako izgubo kakšne lastne čudaške plati samodejno rodi neka nova. Denimo, ko doma kaj delam, vedno podcenim, kako zelo bom umazan od zemlje, prahu, opilkov, šmira, žaganja ali barve, zato si nikoli že vnaprej ne pripravim svežih oblačil pri tušu. Umazan potem ne morem ponje, v kopalnico pa vstopim z vrta oziroma spodnje terase. Ko se stuširam, ne morem v dnevno in potem v spalnico čez hodnik, ker lahko tam zbudim Leva, zatorej grem čez vrt. Nag, kakopak. Včasih pomislim, da bi si okrog pasu ovil brisačo, vendar bi to pomenilo, da jo bom moral nesti nazaj. Tega se mi ne ljubi. Leta in leta sem veljal za vodilnega vaškega čudaka, ki se okrog hiše sprehaja nag, vendar ni več tako. Zrasla je nova generacija smrkelj in zadnjič, ko sem se s kolesom peljal skozi vas na tenis, sem opazil, da je vaških čudakinj, ki bi rade doma in zastonj ujele svoj delček UV-sevanja, kar nekaj. Vrtovi in balkoni vabijo sončne žarke. In moške pasje sprehajalce. Dokler še tega ne obdavčijo. Enega in drugega.
Po drugi strani opažam, da ponovno postajam čudak, ker se relativno redko oglašam na telefon. Globalnemu agresivno-progresivnemu marketingu, ki skrbi za oblikovanje našega življenjskega stila, je uspelo ljudem v njihove malokanalne možgane vgraditi povsem nove prioritete. Frekvenca možganske programske naloge »če zvoni telefon, se oglasi...« je tako pogosta, da prekinejo skoraj vsako drugo početje. Lahko jedo, pijejo, berejo, sestankujejo, športajo ali se učijo, ko zazvoni, se bodo oglasili na telefon. Zadnjič mi je nekdo, bojda iz lastnih izkušenj, razlagal, da se je naša molčeča Miša sposobna javljati na telefon tudi med seksom. In verjamem, če to drži, da ni edina.
Ne le to, prepričan sem, da se vam je že zgodilo. Medtem ko ste bili sredi pogovora s prodajalcem, kaj pravzaprav potrebujete, prodajalca pokliče neki boldrik in ga nato deset minut telefonsko maltretira. Ko se mi je to zadnjič zgodilo v eni železnini, sem stopil nekaj polic stran in prodajalca, ki je očitno dajal prednost telefonskim strankam, poklical z mobilnega telefona. Tako je bil z mano nekaj celih minut.
Skratka, urbani Homo sapiens je v svojem budnem času nedosegljiv za telefonske pozive povprečno le kakšno uro na dan. Preostali čas je na voljo vsem težakom, ki poznajo zaporedje njegovih devetih cifer. Pri meni je ravno nasprotno. Telefonske pozive jemljem kot SMS-sporočila ali e-mail. Ko imam čas in sem pri volji za verbalno komunikacijo, vrnem neodgovorjene klice. Ali pa tudi ne. Moj telefon je devetdeset odstotkov časa v tihem režimu. In zato sem spet čudak. Večji kot zaradi golega sprehajanja okrog hiše...
