Gallusova dvorana ljubljanskega Cankarjevega doma bo gostila glasbeno-plesno predstavo Ciganka, ki je plod sodelovanja producenta in glasbenika Igorja Misdarisa, koreografinje in plesalke Rymme Ruminske ter režiserke Urške Bradaškja. Vključuje številne glasbenike in plesalce, ki bodo ponudili etnično raznolik program. »Vse se je začelo, ko je Rymma želela z večjim dogodkom zaznamovati deset let obstoja ciganskega plesa in svojega umetniškega delovanja na Obali. To je bilo lani. Sklenila sva, da je treba narediti kompleksnejšo in umetniško zahtevnejšo obliko, kot je le neki koncertni dogodek s plesom. Zamisel sva želela dramaturško zaokrožiti, zato sva povabila k sodelovanju Urško Bradaškja. Z njo sva se takoj ujela, saj se sorodne duše hitro najdejo. Začeli smo se sestajati in debatirati o celotni zadevi, ideje so padale, na koncu pa smo sklenili, da želimo narediti predstavo – spektakel, kjer bi bila glasba in ples osnovna medija komunikacije s publiko. Seveda se je vse skupaj spremenilo v teater in nujno smo potrebovali element gledališke igre, ki je povezovala dramaturške nejasnosti glasbenega in plesnega izraza. S skupnimi idejami in močmi je počasi nastajal scenarij, ki ga je v pisno obliko in dramaturško celoto spravila Urška, Rymma je prispevala koreografijo, za glasbo pa sem bil nekako zadolžen sam. Tako je nastala Ciganka,« je zaupal Misdaris.
Predstava Ciganka
Glede na to, da so jo postavljali na noge brez začetnega kapitala, je bilo v pripravo vložene veliko dobro volje ter ljubezni do glasbe, plesa in igre. Trije podporni stebri so postali skupina Gipsy Soul (ples), zasedba Šukar (glasba) in gledališče Talia. »Ciganko bi lahko izvedli tudi s temi tremi akterji. Ampak smo želeli biti še nekoliko ambicioznejši in smo vključili tudi otroško plesno skupino KUD Balerima ter plesno skupino Romano Jilo, ki jo sestavljajo avtohtoni Romi. Glasbeni konflikt smo ustvarili s povabilom orkestru trubačev Bojana Ristića ter skupini Pivo in čevapi, ki kot trobilci dodajo novo dimenzijo in ustvarjajo glasbeno nasprotje zasedbi Šukar.« Prav Šukar velja za protagonista in gonilno silo predstavljanja romske kulture slovenskemu občinstvu. S pomočjo glasbe njeni člani izražajo spoštovanje do te bogate kulture. »Tudi Romi se tega zavedajo in nas imajo za svoje, na kar smo še posebno ponosni. To, da so se predsodki nekoliko umirili, pa so krivi Romi, saj prav v Sloveniji v veliki meri dokazujejo, da negativni stereotipi ne držijo, da je med njimi veliko več dobrih ljudi kot slabih. Največjo zaslugo pri tem imajo različne romske organizacije, ki so v teh letih (Šukar in Romani Union, ki sta dve od gonilnih sil romskega gibanja pri nas, sta nastali istega leta, 1990.) širile pozitivno podobo o Romih in njihovem delovanju. V teh letih so se najprej dokazali sami sebi. Dojeli so, da zmorejo, potem so to dokazali še vsem drugim. Če smo primaknili kamenček v tem mozaiku, potem je to eden od naših največjih dosežkov.«
Kljub temu ostajajo številni izzivi, v nasprotju s Prekmurjem je na Dolenjskem še vedno veliko diskriminacije in nerazumevanja. »Morda bi bila prava pot, da se prekmurski Romi, ki dejansko živijo v sožitju s Slovenci, nekoliko bolj angažirajo in pomagajo dolenjskim in Dolenjcem, da se nekako ujamejo. Morda bi na teh pozitivnih primerih in v pogovoru z uspešnimi Romi tudi Dolenjci nekoliko omehčali svoje predsodke. Dejstvo pa je, da samo s spodbujanjem izobraževanja Romov lahko naredimo največ za njihovo vključitev v družbo na katerem koli območju.«
Odlično priložnost za spoznavanje in izobraževanje bo ponudila prav predstava Ciganka, ki je prvi tovrstni projekt pri nas. Velika želja ustvarjalcev je, da bi jo lahko predstavili tudi v drugih krajih po Sloveniji, saj trenutno niso predvidene ponovitve. Po drugi strani pa nam je Misdaris zaupal, da že potekajo pogovori s tujino, saj so zanimanje za predstavo pokazali v Pragi, Bruslju in Beogradu.
Karavana se na svojem Lungo drom, dolgi poti ustavi. Tako kot se ustavlja že tisoč let. Ciganke, cigani in cigančice na stežaj odprejo vrata v romantični svet in gledalce povabijo, da s kumpanijo preživimo dan v taboru, kjer se že po prihodu zgodijo zapleti. Ciganski temperament hitro zaneti ogenj, tako v ljubezni kot tudi v odnosih z Gadjom in zakonom. In Ciganka to izkusi na lastni koži. Ogenj gori močno in usodno, a hkrati tudi hitro izgori. In na pogorišču se praznuje, pleše in poje. Še posebno, ko se na križišču srečata kumpaniji, ko si izgubljeni bratje in sestre padejo v objem. |
