Pretekli teden se je v ljubljanski operi odvila premiera klasičnega baleta Trnuljčica Petra Iljiča Čajkovskega. V glavni vlogi princese Aurore na presenečenje mnogih ni zaplesala Ana Klašnja, temveč prav tako odlična balerina, 36-letna Tjaša Kmetec.
S članico ansambla SNG Opera in balet Ljubljana se dobim v središču Ljubljane. »Trenutno se posvečam samo Trnuljčici. Tudi v prostem času razmišljam o tem, ves čas sem v tej vlogi. Zelo intenzivno. Tudi z mislimi, ne samo na vajah,« mi zaupa. Koreografijo je zasnoval umetniški vodja ljubljanskega baleta Irek Mukhamedov, v vlogi princa Desireja pa nastopa Kenta Jamamoto.
Čokolada vsak dan
V realnem življenju Tjaša svojega princa še čaka, saj trenutno ni zaljubljena. »Čakam pravega,« se nasmehne, ko se sprehodiva ob Ljubljanici. Kar se tiče sanjskega moškega, je skromna: »Da bi mu bila jaz na prvem mestu. Ali pa, če ne na prvem mestu, da bi bila zanj zelo zelo zelo pomembna.« Zase pravi, da je pri njej moški lahko na prvem mestu, a za zdaj se predaja samo baletu.
O Ljubljani, kjer živi že dlje, pove: »Zelo lepa je, fajn za sprehode, umirjena. Moti me samo to, da je malo premajhna, ampak kar se tiče sproščanja, se mi zdi, da je ravno to prav.« Med vsemi prestolnicami ji je najbolj pri srcu Pariz. »Sem bolj romantičen človek,« pojasni. Konec koncev tudi nastopa v takih vlogah, odmevna je bila Silfida, zdaj pa še Trnuljčica. »Ti dve vlogi sta pisani na moj karakter. Se mi zdi, da mi je potem tudi lažje odplesati,« se nasmehne.
Balet, pravi, zahteva celega človeka. »Delamo šest dni na teden, torej to je skoraj vsak dan, samo ob nedeljah in praznikih smo prosti. Zdaj, pred začetkom premiere, pa se sploh dela cele dneve. Že zjutraj imam vaje, potem pa še popoldne do večera.«
Vmes gre le na sprehod in kosilo, zato sem jo vprašala, kakšno hrano obsega njen jedilnik. »V bistvu lahko jem vse, samo ne v prevelikih količinah.« Prizna, da pred premiero bolj pazi, vendar tudi greši. »Moram reči, da jaz vedno jem čokolado. Vsak dan. Temu bi se morala malo odreči, ampak se ne zaradi tega, ker obožujem to. Obožujem čokolado in temu se ne bom odrekla,« se igrivo nasmehne. Glede količine pa v smehu pove: »Najbolje čim manj, nekaj koščkov. Toliko, da potešim željo.« Pravi, da je zgrešena predstava o balerinah in stradanju: »Fant me vsekakor lahko povabi na večerjo,« se nasmehne.
Poškodba na dan predstave
Baletu bo predana, dokler bo lahko. »Nekatere končajo že pri 40. letu, nekatere plešejo še do 45. Jaz upam, da bom lahko čim dlje.« Čeprav pravi: »Potem se že malo poznajo leta. Jaz sem zdajle še v redu.« Njena zadnja vloga v predstavi Trnuljčica obsega dve uri in je, kot pravi Tjaša, naporna in težka. Hkrati dodaja, da je to zanjo ena najpomembnejših vlog v življenju. »V mladih letih delaš na drugačen način. Ko si starejši, se znaš bolj poglabljati v vlogo, v njen karakter.« Ko prideva do znamenitega Mesarskega mostu, si Tjaša ogleda ključavnice, vendar svoje še nima.
Njeno življenje, pravi, so zaznamovale tudi poškodbe. »To se mi je zgodilo že tudi na dan predstave. Zjutraj smo imeli vajo, nato pa nesreča! Prvič sem si zvinila gleženj, drugič pa sem si natrgala vezi in zvila nogo. Bilo je tako hudo, da zvečer nisem mogla plesati.« Okrevanje po taki poškodbi traja dva meseca. »Nekaj predstav gre mimo, ne moreš delati. In potem, kljub temu da začneš delati in imaš predstave, še zmeraj traja nekaj časa, da noga pride spet nazaj v pravo funkcijo.«
Nato mi pokaže baletno pozicijo arabesque, in to kar v petah! »Ja, malo težje je tole v petah izvajati,« prizna. Ob tem se spomni svojih začetkov, ko je bila stara štiri leta: »Balet mi je bil všeč. Našla sem se v izražanju skozi gibe.« Na izpopolnjevanje svojega znanja se večkrat odpravi tudi v tujino. »Mislim, da se slovenski balet s kakšnim ruskim ali francoskim ne da primerjati. Oni imajo res povsem svojo raven plesa. Ampak tudi slovenski balet se mi zdi v redu. Sem pridejo delat tudi tuji koreografi, tako da dobimo te vplive iz tujine in tudi način dela. Balet je zelo povezan, ni tako, da bi samo mi tukaj delovali, saj je veliko tujcev.« Ob koncu še doda: »V baletu ni pomemben jezik. V bistvu je to drugačen jezik ... To je gibalni jezik, zato se lažje razumemo s tujci,« se nasmeji in se odpravi nazaj na vaje.
