V srednji šoli so ga klicali simpatična baraba, ampak Jurij Drevenšek pravi, da ne ve, zakaj. Pa seveda ve, le rad se malce pošali, besede pa podkrepi z obrazno mimiko, ki je pri njem dokaj razkošna in raznovrstna. To Jurij počne rad, se šali namreč, kar mu gre zelo dobro tudi tam, kjer si od leta 2009 služi največji kos igralskega kruha, to je v Mestnem gledališču ljubljanskem. Pred nekaj dnevi so mu tam dali Dnevnikovo nagrado za najboljšo igralsko interpretacijo v minuli sezoni. Pravzaprav gre za tri vloge: Jacques v Jacques ali podrejenost, Blanka v Ukročeni trmoglavki in Carlos v muzikalu Ženske na robu živčnega zloma.
Vaša najizrazitejša značajska lastnost? Z Damonom Albarnom. Vaša največja razvada? Mihail J. Lermontov: Junak našega časa. Vaša najljubša jed? |
Čakajoč na velike vloge
Da njegovo klovnovstvo ne pripada cenenemu burkaštvu in je diskretno umaknjeno za videz nebogljenosti, plahosti, včasih celo tragične izgubljenosti, je med drugim poslušal, ko so brali obrazložitev. In mu je bilo, malce nebogljenemu in plahemu, kar precej nerodno. Mlad je še, je letnik 1985, veliko igralskih pasti je, v katere se še ni ujel, pa se prej ali slej bo. To Jurij ve in to tudi komaj čaka. Zato mu čedalje bolj diši gledališče, v katerem se gre na nož. »Kakšen smisel je v tem, da delamo polikane, zarobljene, lepo zašite predstave, v katerih samo uživamo?« je med drugim rekel v intervjuju po prejemu nagrade. In tudi da lažje najde razloge za to, da je na odru tiho, kot da govori.
Pameten in izkušen postaja tale Jurij, ki ga največje vloge seveda šele čakajo in mu še vedno ustreza, kadar je bolj ob strani. Zato ker mora iz sebe izbrskati še marsikaj, hkrati pa se marsičesa, kakšne priučene manire, na primer, ki jo na odru ponavlja po nepotrebnem, tudi otresti. Tudi preciznost govora, na primer, je še eden od njegovih hendikepov, pravi Jurij, ki ima rad komedije in tragedije, muzikali pa niso po njegovem okusu. Ker ne zna peti. Ampak prav v dveh muzikalih je v MGL, prvi je bil Pomladno prebujenje, zadnji pa, kot rečeno, Ženske na robu živčnega zloma, glasno opozoril nase in bil pohvaljen.
Nogometaš ni postal
Da je to tako kot pri nogometu, slikovito pove kar sam, »na eni poziciji se boš lažje znašel, a se moraš poskusiti tudi drugje«.
Jurij Drevenšek zares ve, o čem govori, saj je najprej hotel postati nogometaš. Logično, saj je Mariborčan. Z nogometom se, razen tega, da igralstvo rad primerja z njim, pa tudi odnos ljudi do igralcev se mu zdi podoben tistemu, ki ga imajo do nogometašev – »vsi imajo o tebi veliko povedati, vsi so pametni, vsi vedo, kako je treba narediti« –, Jurij zdaj sicer ne ukvarja prav veliko. A čisto dovolj, da si je pred slabima dvema letoma precej hudo poškodoval koleno in nato okreval nekaj dolgih mesecev. Za igralca, redno zaposlenega v velikem ansamblu MGL, hkrati pa željnega še drugih izzivov, povezanih s kamerami, na primer, ne prav prijetna izkušnja. Ampak kljub poškodbi je na odru blestel, zato tudi nagrada.
»Na odru in pred kamero imam samo pozitivno, ustvarjalno tremo. V sekundi, ko moram nastopati kot jaz, pa mi to takoj začne povzročati težave.« Ne, nikoli ne bo kot Klemen Slakonja, je prepričan. Dvakrat je poskusil voditi neka dogodka, kolesarski maraton v Ljubljani in revijo gimnazijskih pevskih zborov. Oboje je bilo slabo organizirano, ampak tudi Jurij ni bil, prizna, dosti boljši. In se tega preprosto ne gre več. Vsaj za zdaj, kdo ve, kdaj ga bo kdo opazil in v njem prepoznal potencial, ki se ga niti sam še ne zaveda.
Đuro je opazil
Eden prvih, ki ga je nekoč opazil in v njem prepoznal natančno tisto, kar je potreboval, je bil Branko Đurić - Đuro, in tako je takrat še študent Jurij zaigral v seriji Brat bratu. Slovenski verziji angleške TV-klasike Samo bedaki in konji. Živela je le kratko, Jurij pa je prepričan, da so jo prehitro nehali snemati, prav takrat, ko so se vsi skupaj dodobra ogreli. Njegov drugi veliki dosežek, tokrat filmski, je bila vloga najstnika Simona v filmu Klemna Dvornika Kruha in iger. V njem je Jurijevo mamo igrala njegova profesorica na akademiji Saša Pavček. Na začetku mu je bilo malo nelagodno, seveda, ampak potem je bilo vse skupaj le še ustvarjalni in prijateljski užitek.
Jurij Drevenšek opazuje starejše kolege, njihovo odprtost, pogum, drznost … in se uči. Še vedno mlad in nadarjen, a s klopi za rezerve že na poti v prvoligaško zasedbo.
