Cele noči sta 
sabljala, spala pa kar na odru

Sergej Ferrari. Igralec. Posebnež, mišljeno v najbolj pozitivnem smislu besede. Tako, kot so posebni skorajda vsi, ki se z igralstvom ukvarjajo. »Mama je bila iz Komna, Turk se je pisala, čistokrvna Kraševka, pa se je zagledala v obmejnega oficirja iz Ancone, v mojega očeta. Ferrarija, ki si je tu kruh služil, pa sta se vzela in sem privekal na ta svet, ter še dve sestri, ena je, žal, že pokojna, Nives pa je tri leta mlajša in živi v rojstni vasi še danes,« začne svojo pripoved. »Takrat smo bili še pod Italijo, pa sem jaz nižjo gimnazijo v Trstu delal, višjo pa v Šempetru pri Gorici, in tam je bil moj razrednik zame bržkone usodni človek, profesor Bratoš, ki je imel resnično strašansko rad teater in je tudi mene tako zelo navdušil zanj, da me še danes drži to navdušenje, in nič ne kaže, da bi kaj popuščalo. Vedno sem si želel igrati in z veseljem sem izkoristil priložnost, ko se je v Gorici, pravzaprav, če sem čisto natančen, takrat še v Solkanu, ustanavljalo poklicno gledališče in so mi dali okrajno štipendijo, jaz pa sem jo v Ljubljano mahnil in se k sprejemnim izpitom na takratno Akademijo igralskih umetnosti prijavil. Joj, če se samo spomnim, 280 nas je bilo prijavljenih, z vseh vetrov, sprejeli so nas pa samo 11. Za sošolce sem dobil Marjana Hlasteca, pa Dareta Ulago, z njima smo bili potem kot rit pa srajca, vseskozi skupaj, pa Minco Mencejevo, poznejšo celjsko igralko, pa Majo Draškovič tudi, ta je pa žena Zlatka Šugmana potem postala. Slovita Mira Danilova, veličastna slovenska igralka, je bila naša profesorica za igro, ki nam je bila kot mama, naučila nas je neprecenljivo ogromno. Prve akademijske dni sem stanoval pri gospe Mihaeli Šaričevi, še eni slovenski igralski korifeji tistega časa, gospa je bila prijateljica profesorja Bratoša, pa me je k sebi vzela, pozneje pa v 'Kolegiju', stavbi, ki še danes stoji za Festivalno dvorano ob Gospodarskem razstavišču. Tam sem si dodatke k štipendiji služil tako, da sem hrano na mize nosil, pa je nekaj malega padlo v žep, malce več pa sva z Marjanom Hlastecem zaslužila, ko sva premog prekladala na ljubljanski železniški postaji. Ja, sva garala kot črni živini, tudi po 20 ton sva ga premetala, kar nikakor ni bilo malo in je tudi precej časa vzelo, tako da sva enkrat celo na predstavo v Dramo zamudila, takrat smo že nekaj malega statirali, saj sva se morala po mukotrpnem delu še umiti,« nadaljuje pripoved na zanj značilen, življenjsko živ način.

Osemnajst kilometrov pretekel brez vode

»Po končani Akademiji sem se nemudoma vrnil v Gorico in takrat smo igrali, da se je kar kadilo. Vsak dan smo imeli po dve predstavi, ne le po eno, saj so ljudje radi hodili v teater. Teater in kino sta bila v tistih časih nekako združena in direktor je bil prej omenjeni profesor Bratoš, pa mi je, čez čas, seveda, ko so hoteli teater, ki se je medtem že dodobra kadrovsko okrepil, še bolj profesionalizirati, predlagal, naj jaz kino prevzamem, on bo pa teater naprej fural, no, in se je tako tudi zgodilo, kar je bilo zame posebna priložnost karierno, pa še poseben izziv, na neki način, saj sem potem poleg igralstva skrbel še za kinoprogram, kar je pomenilo tudi obiskovanje raznih filmskih festivalov, kjer sem potem filme za prikazovanje izbiral. Je bilo strašno fino, pa še zaslužil sem zelo lepo. Sem se takrat tudi že poročil, s kolegico, novogoriško igralko Metko Franko, in sva dve hčerki 'pridelala'. Gledališče je ostalo moja največja ljubezen, in bolj ko se je profesionaliziralo, lepše sem se v njem počutil. Pokojni režiser Jože Babič je v njem pustil neizbrisno velikanski pečat, pa drugi režiserji tudi. Takrat sem se začel ukvarjati s tekom in tečem še danes, vsak dan. Začel sem z nekaj kilometri na dan, potem sem pa napredoval in sem svoj prvi maraton pretekel v Radencih. Prav tam bi se prav lahko kaj slabo vse skupaj končalo, saj sem, neveden, kot sem bil, želel doseči čim boljši rezultat in sem tekel na vso moč, mimo vseh stojnic z osvežilno pijačo, ob nobeni se nisem ustavil in nič nisem pil, in pri 18. pretečenem kilometru sem samo v nezavest padel in v bolnišnici popolnoma dehidriran končal. Od takrat naprej dobro vem, kako pomembna je voda pri teku. Z Dušanom Mravljetom, našim tekaškim velikanom, sem tudi tekal, tudi 24-urni maraton v italijanskem Gonarsu, je bilo kar zanimivo, pa naporno, seveda,« se spominja.

Psiček spravil v smeh publiko

»Triintrideset filmov sem do zdaj posnel, moj prvenec je bil sloviti film režiserja Vojka Dučetiča Na klancu, televizijski prvenec pa režiserja Janeza Drozga Kaplan Martin Čedermac, kjer sem igral italijanskega kaplana in mi je znanje italijanščine še kako prav prišlo. No, v tistih časih se je moje sobivanje s prvo ženo Metko nekako izteklo, začelo pa se je drugo, prav tako lepo, ki še danes traja. Drugo ženo Nadjo sem spoznal na neki prireditvi, o vinu je tekla beseda, prireditev sem pa vodil kot konferansje, pa sva se zagledala drug v drugega in danes imava dva sinova. Krasna je, moja ženička, in zgledno zame poskrbi, za junca priletnega, ki si nikoli ni znal srajce zlikati, kar zadeva priprave kakšne hrane, pa dlje od ocvrtja kakšnega jajčka nisem prišel. Na njoke sem pa nor, če mi jih kdo ustrezno pripravi, se razume. Sem se pa začel, ne vem natančno kdaj, učiti na kitaro brenkati in sem si jo tudi kupil, tako da danes z njo plemenitim svoje igralske nastope, ko v program umestim kakšen šanson ali kakšno drugo pesem, tudi Kosovelovo sem uglasbil, ker je pač Kosovel del mojega srca in del moje kraške duše in ga izjemno cenim. Hja, marsikaj zanimivega sem doživel na svoji igralski poti. Že na Akademiji sva, na primer, z Daretom Ulago po cele noči presabljala, ko sva se za izpitni igralski nastop pripravljala, pa smo Hamleta uprizarjali, sva kar na odru spala, se spomnim. Potem, pozneje, sva z novogoriškim kolegom Binetom Matohom imela neki dialog in jaz sem imel ob sebi malega psička, ki je z mano po odru hodil, pa se je na eni izmed predstav, med prej omenjenim dialogom, lepo zleknil obme in si začel lizati tisto, česar naj si ne bi – mednožje. In ni pa ni nehal, dvorana je hrumela od smeha, midva z Binetom pa nisva vedela, kaj naj narediva, pa sva kar na hitro tisti dvogovor končala in sva se z odra lepo pobrala. Nekoč sem igral nekega ljubimca in sem moral svoji izvoljenki v verzih dvoriti in med drugimi besedami so bile tudi sledeče, se še živo spomnim: 'Tako te rad imam, dekle, da bi poljubil te … čez vse!', in sem se počasi pripravljal na poljub, pa se je oglasilo iz dvorane: 'Ja, pa dej jo že, madonca.' Pa je spet bil hec, in to precejšen,« opiše svoje dogodivščine, ki so mu življenje pestrile in ga več kot zanimivega delale.

»Uspešnica je bila moja monokomedija Telefonist, slavni hrvaški komediograf Fadil Hadžić jo je spisal, ki je bil takrat tudi direktor zagrebškega satiričnega gledališča Jazavac (še danes to gledališče deluje, op. p.), več kot dvestokrat sem jo odigral, tudi v prej omenjenem Jazavcu, in publika se je vedno dobro zabavala. Pred leti sem v roke dobil intervju, ki ga je leta 1987 David Tasić naredil v Beogradu z nekom, ki je strahote Golega otoka preživel, pa sem potem to že leta 1988 dramatiziral, ta Davidov intervju, in ga v današnjih dneh igram kot mono zadevo. Povedno močan tekst je to in predstava je presunljivo človeška,« sklene svojo pripoved.

Čestital še sam sebi

Ko mu želim čestitati za njegov življenjski jubilej, me blagohotno prekine in me prosi, ali si lahko še sam čestita, in me s tem seveda dodobra preseneti, ko potem odrecitira: »Sergej, naj ti voščilo bo zapeto, da bi dobro se imel, se smejal in pil in pel, srečo imel pri loteriji, v službi, v srcu in v zakonu, pa še na fu(n)kcionarskem tronu!« Ej, dragi moj Serđo, si bil, si in zelo verjetno boš do konca življenja svojega ostal – komedijant, v najbolj žlahtnem pomenu te sicer že tako ali tako žlahtne besede. Jaz pa ti vseeno voščim in privoščim ogromno zdravja, pa malo sreče poleg njega in naj ti bodo dnevi prihajajoči v eno samo veselje. Kot tudi ta, današnji, ko se tvoj praznik življenjski slavi.