Če ne bi bilo vojne, ne bi postal zvezda

Glasbeni genij Goran Bregović - Brega, ki se je na mednarodni sceni uveljavil kot skladatelj za Iggyja Popa in Cesário Évoro, ni prav nič zvezdniški, ko ga obiščem na njegovem domu v elitnem predelu Beograda. Ustanovitelj ene najboljših in najbolj razvpitih skupin vseh časov, Bijelo dugme, pred pogovorom skuha kavo in razloži, da je tudi v njem slovenski duh. »Z Zdravkom Čolićem sva bila v obdobju Jugoslavije za nekaj časa Slovenca. V Domžalah sva imela podjetje, to je bilo takrat mogoče edino v Sloveniji. Torej imam slovensko obdobje v svojem življenju,« se nasmeji 64-letnik. In ravno v Sloveniji, natančneje na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, bo 14. junija po več kot štiridesetih letih vnovič nastopil z omenjeno skupino.

Najlepši je Pariz

Ko se usedeva, razloži, da ima tudi francosko državljanstvo, kjer živijo njegovi otroci, za delo pa mu je ljubši Beograd. »Ne morem delati v Franciji. Moram biti tukaj, ko nekaj delam. Poskusil sem, ampak mi tam ne gre.« Kljub temu, pravi, je Pariz najlepše mesto. »Tam sem kupil stanovanje, še preden sem dopolnil 30 let. V tistem času sem snemal v Londonu, ampak stanovanje sem kupil v Parizu, ker sem ga od nekdaj imel rad.« Po premisleku še pove: »Če se seliš, kot sem se jaz leta '91, ni veliko mest na svetu, kjer si lahko jugovič in umetnik. Jugovič se namreč vedno povezuje s fizičnim delom. Ampak Pariz ima to dolgo tradicijo, da sprejme umetnike z vsega sveta in da je umetnost tujca umetnost Pariza. Tam najdemo od španskih slikarjev do ruskih pisateljev. Vedno je bilo to mesto, v katero so se ljudje zatekali.«

Med ogledom hiše ga – glede na to, da ima oboževalke po vsem svetu – povprašam, katere ženske se mu zdijo najlepše: »Naše,« se nasmeji. »Vedno je tista ženska, ki si jo izbral, najlepša. Ne vem, kako bi lahko bila druga lepša.« S svojo partnerico je skupaj od 26. leta. »Več ali manj vse, kar moški delajo, delajo zaradi žensk. Tako je v naši naravi. Najbogatejši Grk Onassis je, preden je umrl, rekel, da samo tisti denar, ki ga je porabil za ženske, je imel smisel za zaslužek. Vse je za to narejeno.«

Ne bere, ne posluša

Njegova največja strast je seveda glasba in z veseljem mi pokaže svoje inštrumente. »Nikoli nisem ničesar drugega delal kot glasbo.« Nato se zamisli: »Moral bi predavati filozofijo v šoli, ampak na srečo sem postal zvezda v četrtem letniku fakultete in mi ni bilo treba delati.« Brez zadržkov pove, da ga ne mikajo več filozofske knjige. »V bistvu berem zelo redko. Obstaja obdobje, ko bereš. A zato, ker vsi berejo, naj berem vse življenje? Ne berem več.« Z glasbo je enako. »Kako si predstavljaš starega ginekologa?« me vpraša. »Stari ginekolog pride domov. Misliš, da nadaljuje svoje delo? Ne. Tako tudi jaz ne poslušam več glasbe.«

Doma se zato raje sprošča na vrtu, ki mi ga s ponosom razkaže, čeprav prizna, da nima časa za njegovo urejanje. »Včasih imam 150 koncertov na leto. Imam vrtnarja, ki skrbi za to. Če ne bi bilo njega, bi vse ovenelo,« reče v smehu. »Zdaj je čas, da se sadijo paradižnik, kumarice, čebula. Si predstavljaš, da ne bi bilo nikogar, ki bi skrbel za to? Prvega namreč že potujem v Korejo in tako naprej. Nekdo mora skrbeti za to. Rad imam, ko pridelam nekaj svojega. Oče je bil iz kmečke družine in to mi je ostalo.«

Ni iztrošen

Letos ga čaka še 120 koncertov. »To ni ravno za penzionista,« se pošali. »Če ne bi bilo vojne, bi bil upokojen,« pove in pojasni, da tako nikoli ne bi postal mednarodna glasbena zvezda. »Bil bi vaška rokenrol zvezda v pokoju. Kupil sem že posest na Braču, da zgradim hišo, tudi ribarjenja sem se lotil pred vojno... bil sem pripravljen za penzijo.« Zdaj je seveda zgodba drugačna. »Sploh mi ne pade na pamet, da bi se upokojil.« Nato pojasni: »Ostal sem neiztrošen. Vsi ljudje, ki so delali, so postali utrujeni do 50. leta in imajo dovolj. V času Jugoslavije je veljal 90-odstotni davek in sem zato zelo malo delal, saj mi ni bilo do tega, da bi plačeval ta nori davek. Tako sem pravzaprav ostal svež in lahko zdaj delam.«