Z Janezom Furmanom, priljubljenim župnikom, ki službuje v Sv. Andražu nad Polzelo, se dobiva v ljubljanski gostilni. Vsekakor je to nekoliko neobičajno za župnika, vendar mi takoj pojasni, da v gostilne zahaja le takrat, ko se s kom dogovori. »Da bi šel na suho v gostilno? Nikoli,« odločno reče.
Alkohol je božji dar
Ob srkanju jutranje kave in gostilniškem vzdušju se spotakneva ob dejstvo, da tudi župniki včasih spijejo kakšen kozarček preveč. Je to greh? Janez odgovarja: »Alkohol je sicer božji dar, saj je Jezus na primer spremenil vodo v vino. Kozarec dobrega vina je za zdravje, zloraba in pretiravanje pa lahko prineseta tudi odvisnost. Kakšen sobrat je morda kdaj razočaran, ker doživlja pastoralne neuspehe, s kakšno skupino občestva pride v konflikt, ljudje ga obtožujejo po krivici, pa si za tolažbo poišče flaškon rdečega in pomirja svojo dušo. Žal to ni pametno.« V zvezi s tem ima tudi železno navodilo, in sicer da pred mašo ali drugim obredom, ne glede na čas, nikoli ne zaužije kapljice alkohola. Znan je kot ljubitelj dobre hrane. Zdaj ima takšen urnik verouka, da si sam kuha. »Perutnine absolutno ne maram, svinjine se tudi otepam. Najrajši imam zelenjavne in brezmesne jedi, kot so jih včasih znali narediti v samostanih. Farani me večkrat povabijo na kakšno kosilo, kmalu se bodo začele koline in tam ravno ne filozofiram, kaj najraje jem. Mimogrede, moji farani so tudi odlični mojstri v pripravi suhomesnih izdelkov,« in se zadovoljno zasmeje.
Človek je vedno v skušnjavi
Kar se tiče skušnjave, Janez meni, da je človek zmeraj v njej. »Tudi Jezus je bil skušan. On je skušnjave premagal in tudi nam daje milost, da jih odpravimo. Če sem jim pa vdaš, nastanejo težave in pokora. Nikoli nisem prišel v dilemo, da bi se svojemu poklicu odpovedal, niti nisem razmišljal o tem.«
Ljubitelj glasbe in filmov
Če ne bi bil župnik, bi bil oficir, mi zaupa Janez. »V rajnki državi sem služil JLA in postal artilerijski podoficir. Generali takratne vojske so v meni zaslutili oficirske lastnosti in mi ponudili študij na vojni akademiji, kjer bi čez štiri leta že lahko postal major. Občasno mi te oficirske lastnosti še udarijo na plan. Vidite, tudi to je ena skušnjava, da bi se oficirsko vedel do ljudi. Najbrž nisem zmeraj uspešen pri premagovanju tovrstnih teženj,« in se ob tem na široko zasmeji. Med sprehodom po Ljubljani me preseneti še s tem, da si v prostem času navije ploščo legendarne in nepozabne Janis Joplin ali pa italijanskega skladatelja filmske glasbe Ennia Moriconneja. Rad pogleda tudi kakšen dober film. Najbolj pri srcu pa so mu knjige. Kot pravi, jih ima več, kot jih lahko prebere. »Pomembno je, da se človek ob dobri knjigi zazre vase, da začne spoznavati samega sebe, odkrivati svoje dostojanstvo, da smo ustvarjeni po božji podobnosti. Da sploh začne realno razmišljati o sebi, ne pa fantazirati, kako bo uspešen, moderen, vitek, privlačen, lep, mlad in srečen ob užitkih tega sveta.«
Prebere vse knjige Alojza Rebule
Ko prideva v njegov priljubljeni antikvariat, takoj najde knjigo pisatelja Alojza Rebule, ki ga postavlja na prvo mesto in ga tudi osebno pozna. »Vsako njegovo knjigo, ki izide, z navdušenjem preberem. Rebula je mojster slovenske besede, prodira v človekov notranji svet, v katerem odkriva njegovo duhovno veličino in to, kako presegati ozko vsakdanjost. Pri branju njegovih del preidem v intimno področje svojega čutenja in razmišljanja.« Med brskanjem po knjigah mi da, kot se za župnika spodobi, še nauk. »Martin Luther King je v svojem govoru v Kingstonu na Jamajki dejal: ‘Če vam je namenjeno, da ste cestni pometač, pometajte tako, kot je Raffaello slikal, Michelangelo kiparil, Shakespeare pesnil in Beethoven skladal. Pometajte tako dobro, da se bosta nebo in zemlja čudila: tukaj pa je živel velik cestni pometač.‘ Na svetu smo z določenim namenom, ne glede na to, kaj delamo. Ne glejmo samo na to, da bomo na vsakem koraku nekaj iztržili, ampak da bomo spreminjali sebe v boljšega človeka in tako vsaj malo izboljšali ta svet, da bo prijaznejši za vse nas. Vsak naj da v svojo poklicanost nekaj globokega in plemenitega.« Vsekakor je Janez že pustil pečat med slovensko duhovščino. Ob najinem slovesu dobim še salamo, ki jo je pripravil njegov faran. Pa še blagoslovljena je!