Če hoče iti med ljudi, mora biti nažgan!

Sašo Hribar, legendarni slovenski humorist in vsestranski ustvarjalec, svojo znamenito oddajo Radio Ga Ga ustvarja že 25 let. Ko se dobiva v Grosuplju, kamor zahaja na kavo, mi pove, da pri svojih 54 še ni občutil nobene krize. V smehu pove: »Samo občutek, da greš na slabše. Zavedanje, da ne greš na boljše.« Sašo namreč izhaja iz evolucije. »Ne greš več v gostilno ali pa v trgovino in ne naročiš zadeve, ki vsebuje veliko holesterola. Ker veš, da sta tvoje življenje prepečenec in kamilica. Podzavestno začneš gledati, kje so prepečenci, kamilice... Kje so kakšne takšne rastlinice in kje je voda z limono. To, česar nikoli v življenju nisi počel. Podzavest je torej že vklopila, da bo sistem malo drugačen.«

Uteho išče v naravi

Razloži, da pri njem vse poteka po naravnih zakonitostih. »Zdaj sem v najboljših letih, če sem iskren. Ampak v tem smislu, da tako lepo, kot mi je zdaj, mi nikoli v življenju še ni bilo. Ker sem rešen vseh spon, ne levo in ne na desno me ne vleče, ne gor in ne navzdol. Ne razmišljam več, da bom velik in močan.« Nato se zamisli in reče: »To, kar sem vse življenje govoril, se zdaj še najbolj izkristalizira: v ogledalu vidim izključno sebe. Zdaj sem takšen, kot sem. Večkrat se pogovarjam, da takole pa ne more iti naprej. Ampak mi tisti v ogledalu reče: jebiga stari, tako je, zdaj se moraš prilagoditi na to. In na koncu koncev nobenih kučanov ni, nobenih janš ni, nobenih bogov ni, ničesar ni.« Ko naročiva kavo, razkrije: »V življenju sem si izbral tisto, kar je najlepše: naravo.«

Nato me kot kakšen filozof sprašuje o naravi. »Narava je izmenjava nasilne in prirodne smrti. S tem, da je nasilne smrti bistveno več,« preudarno pove svojo tezo. »Lepota narave pa je moja refleksija. Jaz sprožim nekaj lepega, da mi lahko narava to vrne. Če bi naravo sprejel takšno, kot je, ne bi nikoli šel v gozd. Na noben travnik ne bi stopil, ker bi bruhal. Ker pa je refleksija, ker sem jaz ustvaril in izvabil iz sebe tisto, kar je v meni lepega, ker je veliko lepega v vsakem človeku. In če to lahko sprostiš, ti narava vrne. Se pravi, ti si hkrati oddajnik in sprejemnik. Dobiš sebe nazaj v tem smislu.« Pravi, da to refleksijo čedalje bolj izkorišča. »Če tako živiš, se zgodi nekaj popolnoma drugega: začneš delati projekte. Nikoli v življenju nisem naredil več projektov, tako televizijskih kot radijskih.«

»TV Slovenija
 ne ponuja nič!«

Na telefonu pokaže svojo zbirko podatkov. »V enem tednu sem naredil 1326 glasovnih intervenc! Do naslednje oddaje potem izbrišem. Cele noči razmišljam, kako bi to izboljšal.« Sašo je bil od nekdaj oster kritik našega televizijskega programa, tako brez zadržkov reče: »Televizija Slovenija ponuja postni program, torej nič. Človek, ki gleda RTV Slovenija, se posti. Pustimo radio, ki je perfekten, ampak televizija se pa posti.« Pravi, da ga ravno post spodbuja k ustvarjanju. »Zdaj se s tem ukvarjam in to je neverjetno! Kar vre iz mene: energija, projekti, veselje. Po drugi strani pa sem se zelo distanciral od družbe. Mogoče se lahko prek tega intervjuja opravičim vsem znancem in prijateljem, ker nimam časa za njih, niti telefonskih klicev ne vračam. V eno tako življenje sem se podal, kjer sem večinoma v družbi samo v petek, ko pridem na oddajo s kolegi, drugače pa se pravzaprav ne družim s pripadniki človeške vrste.«

Prvič v hipermarketu

Med pitjem kave pojasni, da v naravi najde vse, kar potrebuje. »Kakšnih posebnih želja, razen tega, da bi rad prehodil Apalači v Ameriki, nimam. To je 3000 in še nekaj kilometrov, in to bom naredil, toliko denarja bom že zbral. Drugo pa me ne zanima, avtomobili me ne zanimajo, obleke me prav tako ne zanimajo.« Nato razloži svoj zgodovinski trenutek. »Pred tremi dnevi sem prvič šel v hipermarket.« Kot otrok navdušeno pove: »Presenečen sem, koliko stvari imajo noter. Takoj sem 100 evrov zagonil, ker sem nabavil veliko salam in gaziranih pijač, toliko vsega, da gate trga. Potem pa sem se basal s tistim kot zmešan.«

Prizna, da se je kar nekaj časa pripravljal na to, sicer pa se je popolnoma umaknil v svoj svet. Doma ima dva mačka. »Zakaj bi se družil z ljudmi, če imam mačke?« Vrh nad Višnjo Goro je kraj, kjer živita s partnerico. »Nimam niti vode. Domačini so rekli, da sem vikendaš in da vikendašem ne pripada voda. Tukaj je še čas srednjega veka.« V smehu še reče: »Saj če voda ni pitna, pa spiješ pivo.« Ko se med sprehodom pogovarjava o njegovem delu, pojasni, zakaj še vedno vztraja s svojo oddajo. »Oddajo Radio Ga Ga sem hotel nehati že za dvajseto obletnico. Ravno takrat se je začel pohod stand upa. Ko sem videl, kaj ti fantje delajo, sem rekel: moram nadaljevati. Pička, kurac, fuka? To bo zdaj humor?«

Dobitnik Ježkove nagrade tudi brez predsodkov pove o svoji distanci do družbe: »Da bi šel kam, moram biti nažgan. Ker ne zdržim. Trezen ne morem biti v družbi. Niti slučajno.« Ob koncu mi pokaže znameniti Koščakov hrib in razloži, zakaj je pomemben za Grosuplje. »Prej so bili tukaj grmički in večinoma so bili vsi otroci, ki so zdaj stari okrog 30 let, tukaj gor narejeni. Koščakov hrib je valilnica otrok,« se nasmeji in odpravi nazaj v svoj svet.