Anja Dular. Slovenska arheologinja in bibliotekarka. Rojena Ljubljančanka je prva leta svojega življenja preživela v Gregorčičevi ulici, 1953., ko je dopolnila tri leta, so se preselili v znamenite Dukićeve bloke. »Med dvema ognjema smo se igrali tam, kjer so zdaj garaže, takrat je bil še travnik. Na terasi, ki je imela dovolj visok zid, smo nabijali pingpong, mizo zanj smo si kar sami naredili, in to iz vrat, ki so jih v frizerskem salonu zamenjali. V osnovno šolo sem najprej hodila v neko vilo na Vrtači, v prvi in drugi razred, v tretjega pa že na OŠ Prežihovega Voranca,« se uvodoma spomni naša današnja slavljenka. Veliko odličnih profesorjev jo je poučevalo, v razredu jih je bilo kar 42. »Klasično smer smo imeli in drilanje latinščine, recimo v petem razredu, ni bilo ravno prijetno početje, je pa bilo, to sem doumela kaj kmalu, izjemno koristno. Hodila sem tudi k izraznemu plesu pa k tabornikom, vodil nas je Pavel Kunaver. Zmajev rod smo bili, deklice smo imele samostojni vod Planike. Hodili smo v Bohinj, kar se je nekako podvajalo z družinskimi počitnicami, ki smo jih preživljali prav tam. V gimnaziji smo jo s taborniki mahnili na morje in tudi na Koroško.« Preizkusila se je v igranju klavirja, a je po treh letih ugotovila, da ne bo šlo. Brata sta bila veliko bolj glasbeno nadarjena, prizna Anja. Od njenih šolskih tovarišic je bila prava posebnost Draga Poženelova, ki je učila matematiko. »Ni spraševala klasično, pred tablo, ampak je sedla na mizo, potem pa spraševala po vrsti, tako da si moral nadaljevati, kjer je sošolec sli sošolka končala. Poženelka je bila stroga, naučila je pa ogromno,« pojasni sogovornica. »Po osnovni šoli je prišla Šubička, na katero pa nismo mogli kar tako, ampak smo morali narediti sprejemne izpite. Iz našega razreda nas je na t. i. klasični del prišlo kar 28. Še vedno sem plesala in hodila k tabornikom, a tudi drsala, smučala, plavala in malce veslala. Perfekten razred smo bili in danes vem, da smo že takrat kar veliko, ampak res veliko znali. Najbrž tudi zaradi izobrazbe staršev, ki je bila na izjemno visoki ravni; nemalokrat so bili učiteljice in učitelji v zadregi, ko je kdo od nas na kakšnem področju resnično briljiral,« pripoveduje malce tiho in umirjeno, brskajoč po spominu. »V dijaških letih me je zagrabila francoščina. Poučevala nas jo je slovita madame Saje, ženska, ki je bila poosebljena francoščina. Imeli smo poseben dramski krožek v francoščini. Vse sobote in nedelje smo v šoli vadili, vadili in še enkrat vadili. Tudi maturitetno nalogo, nekakšno seminarsko, sem spisala iz francoščine. Med maturo sem se prvič pobližje spoznala s kavo, saj sem bila prepričana, da me bo pri študiju držala pokonci. Maturo smo opravili in se odpravili na maturanca. Z ladjo v Dubrovnik smo šli sami, saj nihče od učiteljev ni hotel z nami – v njihovih očeh smo bili pretežaven razred. Še danes ne vem, zakaj. No, v Dubrovniku je bilo fantastično.«
| |
Po vsej Evropi lovili sončni mrk
Anjina tiha zaobljuba, da poklicnega življenja ne bo preživela v pisarni, je botrovala študiju arheologije. Privlačili so jo svoboda, arheološka izkopavanja ter brskanja po neodkritem. »Se spomnim, kako smo s prof. Gabrovcem v Stični izkopavali in smo stavili, kdo si upa ponoči po obzidju. Nekateri so res šli, drugi pa so jih presenetili, odeti v bele rjuhe. Bilo je zabavno, no, pa strašljivo tudi. Na Primorskem, pri Hrušici, je bilo zanimivo, ko so nam domačini povedali, da tja, kjer mi kopljemo, včasih zaide medved. Zvečer smo ga šli čakat, dočakali pa divje svinje, ki rade napadejo človeka. Da ob pogledu na svinjske mrcine ne bi zacvilila od strahu, me je naš gost, profesor iz Nemčije, zagrabil za usta, da me ne prej ne potem ni nihče tako. Zacvilila nisem, svinje so odšle, profesor me je pa spustil,« pove z rahlim nasmeškom na milem obrazu.
Po zgledno opravljenem študiju Anja ni našla službe. Moža pač, kar med arheologi. Dve leti po diplomi je odšla za varuško na OŠ Prežihov Voranc, a je morala zato opraviti še dveletno pedagoško akademijo. No, leta 1980 se ji je le nasmehnila poklicna sreča. »Zaposlila sem se v knjižnici Narodnega muzeja, kjer sem počasi, a zanesljivo začela odkrivati neprecenljiva bogastva. Zaradi izjemno veliko objav strokovnih člankov sem lahko pristopila direktno k doktoratu in leta 2000 ubranila doktorsko disertacijo z naslovom Knjigotrštvo na Kranjskem do začetka 19. stoletja. Z možem sva vmes hišico v Murglah skupaj spravila pa dva otroka tudi. In na kakšno perfektno potovanje smo šli. Enkrat smo sončni mrk lovili malodane po vsej Evropi, začenši nekje v Bretaniji, ulovili smo ga pa šele na avstrijskem Štajerskem.«
Anjina strast je zbiranje knjižnih izdaj slovitega dela Mali princ. Ima že 60 izvodov v najrazličnejših jezikih. »Najbolj posrečen je bil nakup na Islandiji, kjer sem vsa vesela pritekla iz knjigarne, odprla islandskega Malega princa in na platnicah, dodobra presenečena, ugledala zapis: Printing in Slovenia,« izpostavi.
Rada kuha, še raje peče. »Jedli smo vedno doma, zelo dobro pa mi uspe skutna torta,« poudari. Na morje gre raje jeseni kot v peklenski poletni pripeki, gore so ostale njena ljubezen, mir pa pogosto najde tudi ob Kolpi. Nič čudnega, njen mož je ponosni Belokranjec.
»Rojstne dneve kar doma praznujem, je še najlepše,« sklene svojo živahno pripoved. Spoštovana dr. Anja, na mnoga zdrava leta vam kličem, iz srca. Naj vam bo življenje vsaj približno tako naklonjeno, kot vam je bilo do vašega današnjega rojstnega dne. Praznujete v krogu tistih, ki jih imate najraje in naj vam tekne naša rojstnodnevna Maxi torta pa kakšno kapljico žlahtne Mastnakove penine si tudi privoščite.
