Brez moža na dopust: V meni se prebudi druga ženska

Pevka v Hurgado, znano egiptovsko letovišče, hodi že več let. Včasih je šel z njo tudi mož Steve, zdaj pa zaradi bolezni – trpi za crohnovo boleznijo – ostane doma. »Pot bi bila zanj prenaporna. Na začetku se mi je zdelo malce nenavadno, da se na dopust odpravim sama, zdaj pa sem se že navadila. Čeprav pravijo, da je za žensko, ki sama potuje v arabsko deželo, to lahko zelo naporno, nimam takšnih izkušenj. Res pa je, da pazim nase, zvečer ne hodim v mesto, raje se zadržujem znotraj hotelskega letovišča.« Po drugi strani, pravi, ji to, da ima nekaj dni na leto samo zase, zelo ustreza. »V Egipt grem najraje aprila in novembra, takrat je pri nas še prehladno za kopanje, tam pa imajo čisto pravo poletje. In jaz obožujem poletje!« je navdušena Mia.

Tamkajšnja klima, pravi, ji je pisana na kožo. »Ker se zdravim za luskavičnim artritisom, potrebujem veliko sonca in morja, tudi zato je Egipt pravšnja destinacija zame. Všeč mi je, ker polet do tja traja samo štiri ure, a te vseeno popelje v povsem drugačen svet. Ko vstopim na letalo, sem ponavadi tečna in utrujena, ko pa izstopim iz njega, se mi zdi, da se v meni prebudi druga ženska. Moj kovček je poln knjig in potem se samo še zleknem na ležalnik in začnem uživati. Tako si polnim baterije in po pravici povedano si brez tega sploh ne morem več predstavljati življenja.«

A Mia ne preživi vsega dopusta na ležalniku, rada ima sprehajanje in plavanje. »Ter potapljanje! Egiptovsko morje je prečudovito, tamkajšnji podvodni svet pa velja za enega najbolj pestrih in barvitih na svetu. Med mano in jato pisanih ribic se razvije čisto prava komunikacija, na neki način se kar pogovarjam z njimi. Zelo so prijazne, pridejo povsem do mene in potem si me ogledujejo, jaz pa si ogledujem njih,« pove, nato pa v smehu doda: »Če bi me gledali s plaže, bi videli samo dvoje nog, ki štrlijo iz morja.«

Čeprav se v Hurgado redno vrača, posebnega stika z domačini ni navezala. »Namensko se odmaknem od ljudi in uživam v samoti. Včasih srečam kakšne simpatične Slovence in rečemo besedo ali dve, kaj več pa ne.« Egipčani so za njen okus malce preveč vsiljivi. »Na vsakem koraku ti hočejo kaj prodati, to me, priznam, malo živcira. Nisem človek za barantanje, meni to ne gre. Zato se tudi nikoli ne odpravim na tržnico. Če že grem po nakupih, grem raje v center mesta, v nakupovalnem središču so cene fiksne. Po nakupih sicer ne hodim veliko, izjema so hlače iz stoodstotnega egipčanskega bombaža, narejene na trapez. Stanejo samo kakšnih deset evrov in jih je zelo lahko kombinirati, material pa je vrhunski. Zato jih vedno kupim za zalogo, nazadnje sem jih vzela kar ducat, v različnih barvah in vzorcih. Nekaj jih potem obdržim zase, nekaj pa jih podarim prijateljicam.«

Glede hrane, pravi, ne komplicira. »Ker sem vedno nastanjena v hotelu, imam na izbiro jedi, ki so prilagojene evropskemu okusu, seveda pa si kdaj pa kdaj privoščim tudi kakšno egipčansko specialiteto. Te večinoma temeljijo na rižu in piščancu. Izogibam se neprekuhani hrani, tudi sadju, ker se bojim prebavnih motenj. Edino, kar me res moti v Egiptu, je namreč umazanija. Higienski standardi so tam na minimumu.«

Čeprav se v Egipt redno vrača, se po navadi zadržuje na istem kraju. »Včasih si privoščim izlet z ladjico, a ne prav pogosto. Si pa enkrat zelo želim iti po Nilu. To bom storila v kratkem. No, tako ali tako bo kmalu april, že nestrpno odštevam dneve,« se za konec nasmehne glasbenica.