Zaradi pomanjkanja denarja, ki tudi Ljubljano pesti že leta, so polemike in prepiri okoli gradnje garaže pod ljubljansko tržnico ali znamenitim placem, kot ga v popačeni slovenščini imenujejo Ljubljančani, popolnoma potihnili.
Župan Zoran Janković je skorajda ne omenja več, umolknil je njen idejni oče, podžupan in mestni urbanist Janez Koželj, prav nič ni v zvezi z njo slišati niti od njenega največjega nasprotnika, trajnožarečega gromovnika Mihe Jazbinška, ki pa resda tudi mestni svetnik ni več. Kaže, da gradnja garaž in prenova Mahrove hiše zaradi splošnega pomanjkanja denarja in prazne mestne blagajne trenutno nista aktualni. Vsaj župan in podžupan sta zdaj bolj zaposlena z novo Slovensko in Cankarjevo oziroma na glavo postavljenim središčem mesta.
Ta postaja pešcona, ki nikakor noče biti gotova.
Koželj, rojeni Ljubljančan in zapriseženi kolesar, ki je Slovensko za osebni promet zaprl že pred dvema letoma, kar še vedno razburja Ljubljančane, vseskozi trdi, da, kar zadeva tržnico v žlahtnem pomenu besede, ta propada.
Dejstvo je, da prihaja vse manj prodajalcev svežih živil in zelenjave iz Ljubljane (trnovske branjevke) in njene okolice, kar je bila dolgoletna tradicija, pa tudi s Primorskega in drugih delov Slovenije, Dalmatincev in Srbov pa zaradi propada Juge tako in tako že četrt stoletja ni več. Pod arkadami genialnega arhitekta Jožeta Plečnika, kjer so nekoč kraljevali mesarji (zdaj jih je tam le peščica), so zdaj gostinski lokali vseh pasem. Vse manj prodajalcev seveda prihaja prodajat svojo robo tudi zato, ker je čedalje manj kupcev.
Gostinski del, vsaj ob petkih na Odprti tržnici in ob sobotah, pa utripa, da je veselje, prav nič se ne pozna, da ljudstvo živi vse slabše in je brez denarja. Ob sobotah lahko srečaš v lokalih, ki se raztezajo od Zmajskega mostu do ribarnice, vse: od nekdanjega predsednika Milana Kučana do predsednika prve vlade samostojne Slovenije Lojzeta Peterleta, vmes pa kopico aktualnih in nekdanjih politikov vseh svetovnih nazorov in strank, direktorjev, predsednikov uprav, bivših ter aktualnih visokih policistov in tožilcev, pisateljev, kiparjev in slikarjev, glasbenikov, športnikov, zdravnikov in odvetnikov ter kajpak – novinarjev. Prisotna sta oba spola, čeprav je stricev mnogo več kot tet. Srečate lahko široko nasmejanega (četudi to v resnici ni) župana Zokija, ki je znano rad v središču pozornosti, a poskuša ustvariti vtis, da je na tržnici službeno, podpredsednika Desusa, ki je pravkar pri Ruski kapelici vrhunsko speljal slovensko-rusko srečanje na najvišji ravni, Sašo Geržino, odvetnika Borisa Grobelnika, kiparja Jakova Brdarja, njegove sijajne skulpture stojijo na Mesarskem mostu, pa pisatelja Mateja Dolenca in literarnega kritika Igorja Bratoža. Prihaja nevrokirurg Vinko Dolenc; kadar je v Ljubljani, in ne v Ameriki, tudi slovenski podjetnik čez lužo Emil Gaspari, da o športnikih, zlasti nekdanjih vrhunskih, ne govorim. Najmočneje so zastopani nekdanji košarkarji z Ivom Daneuom na čelu, ki je ob sobotah na tržnico aboniran, s kolesom se včasih pripelje Aljoša Žorga, redni obiskovalec sobotne tržnice je nekdanji trener Olimpije in upokojeni univerzitetni profesor Mik Pavlovič, na plac prihaja Peter Vilfan, Mariborčan po rodu in najnovejši desusovec, ki ga imajo radi tudi Ljubljančani.
Redna je ZSMS-jevska fronta, Jožef Školjč in Pavel Gantar ter pankovski ideolog, politični aktivist in zlasti nekoč alfa in omega koncertnega dogajanja pri nas, Igor Vidmar. Brez njega si sobotnega dogajanja na tržnici ne da zamisliti.
Sofrica, lokal tik ob Zmajskem mostu, je veljala za utrdbo levičarjev. Odkar je ni več, njen lastnik/najemnik Hadžija je bojda zašel v hude finančne škripce, pri Zokiju pa ni šale z najemninami za lokale, so razpršeni. Vsak zase in ob sobotah brez mestne dnevne sobe, malo izgubljeni. Kot levica nasploh, resda duhovito, a nepreverjeno ugotavlja na svoji spletni strani Jedrt Jež Furlan, samostojna ustvarjalka na področju kulture in še česa, Novomeščanka, ki živi v Ljubljani. Ni čisto tako. Levica, vsaj tista s tržnice, si je takoj našla rezervno lokacijo, sicer pa se govori, da bo nekdanjo Sofrico prevzela Kmetijska šola Grm iz Novega mesta. Če se bo to res zgodilo, bodo cviček in domače salame pa šunke in podobne dolenjske dobrote preplavile tudi nekdanjo Sofrico, ki je imela pridih Balkana.
Oštirji na placu Ko še ni bilo globalizacije in mercatorjev, so na plac po meso, klobase in sir, zelenjavo in gobe ter še kaj hodili birti iz najboljših ljubljanskih in primestnih gostiln. Najbolj znan je bil Marjan Miklič - Mikl, veliki šef znamenitega Pen kluba, lokala, v katerega ni mogel vsak, čeprav uradnih klubskih izkaznic ni bilo. Mikl se je torej najmanj trikrat, štirikrat na teden vsako dopoldne okoli desetih, enajstih je moralo biti, s Tomšičeve s svojo staro katrco premaknil na tržnico, jo tam parkiral tik ob bifeju, imenovanem Podmornica, na pokriti tržnici in se odpravil po nakupih. Podmornica je bila kajpak bazno taborišče med nakupovanjem. Imel je svoje branjevke, ene za solate vseh vrst, druge za začimbe, tretje za gobe in jušno zelenjavo, pa kajpak svojega mesarja, najbrž mu je kaj dal tudi pod pultom, natančno je vedel, kdo ima najboljše to, kdo drugo, cena pravzaprav ni bila pomembna, saj so zvečer Mikličevi gostje vse plačali. Tudi ribe in druge dobrote Jadrana, kajpak absolutno sveže, tako rekoč iz morja, je kupoval pri najboljših ribjih trgovcih, eden takih je bil popularni Vinko Privilegio - Ribica, še zdaj je ribji car. Na tržnico sta nekoč redno hodila po robo tudi znana primestna oštirja, bratranca Kirn, ta zgornji Janez in ta spodnji Stane, oba imata še danes gostilni, v Kamniku pod Krimom Janez, Stane pod njim v Podpeči; na tržnico pa že vrsto let ne hodita več. Svoje branjevke je imel tudi Milč Robežnik iz Žabarja na Viču. Niti on ne hodi več na tržnico, res pa je, da zdaj nabavlja robo pri svojih starih branjevkah in njihovih hčerkah na domu. Edini, ki od stare garde, kar zadeva kuharski staž, kajpak, še hodi redno po to in ono, zlasti ribe, je priljubljeni chef iz J&B Janez Bratovž. |
