Igralec Brane Grubar je navdušen jadralec. Prvič je postal ponosni lastnik jadrnice pred približno 37 leti. »Že od nekdaj sem bil zaljubljenec v morje. Z družino smo hodili na Kornate, kjer sem gledal jadrnice, takrat doma narejene, lesene, kako so plule mimo otoka,« se spominja. »Potem sem se nekoč povsem naključno znašel v Splitu, kjer smo delali predstavo za tamkajšnji festival. Šel sem na sprehod po obali in videl majhni barki, ki sta bili na prodaj. Cena ni bila gromozanska, ampak, seveda, še vedno nedosegljiva,« nadaljuje. Jadrnice takrat ni kupil. Domislil pa se je, da bi jo lahko naredil. Kmalu zatem je doma srečal znanca. »Rekel mi je, madona, veš, jaz sem pa začel graditi barko. Tam v Podutiku je eden, ki jih odliva. In potem sem se še sam dogovoril za odlitek. Z zelo malo znanja in zelo malo orodja sem naredil prvo barko, ki pa je čisto dobro plula in služila svojemu namenu,« pravi.
Njegova sedanja morska ljubica nosi ime Erikousa in je v vodi že 18 let. Tudi to je deloma zgradil sam.
Lepotica privlači poglede s posebnim motivom na trupu: po zaslugi tega je dobila tudi ime – Erikousa.
Pred leti tudi tekmoval
To je ime majhnega grškega otoka, ki ga je družina Grubar obiskala pred leti. Tamkajšnji očarljivi motivi so postali navdih za poslikavo jadrnice, skupaj z motivi vred pa je prišlo ime. Ker njegov prvi del pomeni vresje, ki izhaja iz besede res je, bi jo lahko po slovensko imenovali tudi Resnica. Resnica trenutno počiva na otoku Samos, kjer je privez mnogo cenejši kot v domačih vodah, poleg tega pa se, pravi Brane, jadranje tako začne že tam, kjer je zares lepo. Letos bo družina Grubar, pot je tokrat predlagal najmlajši član družine, jadrala med Kikladskimi otoki, najverjetneje do Santorina, nato pa po drugi strani znova nazaj na Samos. Na kopno, kjer ob odhodu pustijo vse skrbi, se ni lahko vrniti, priznava, a tu so še drugi športni užitki, denimo vožnja s kolesom.
Malokdo ve, da je bila igralčeva ljubezen do jadranja sprva povezana tudi s športom. »Nisem imel svoje tekmovalne barke, sem pa hodil jadrat s prijatelji, kot posadka,« pravi. »Predvsem je bilo to neko zelo zgodnje tekmovalno obdobje slovenskega jadranja, barke so bile skromne, večinoma narejene doma,« se spominja. »To je bilo še tekmovanje, ki je bilo zelo vezano na znanje in intuicijo. Danes me pogosto sprašujejo, ali bi šel s kom dirkat, in rečem, pravzaprav ne. Ker je to bolj dirka denarja kot dirka mornarjev,« pojasni, zakaj ga tekmovalno jadranje ne zanima več.