LJUBLJANA – »Prvo ribo sem ujel, ko sem bil star pet let. V Grubarjevem kanalu, nad zapornico. Kilogram in pol težko platnico. Hitro sem jo odnesel na Golovec, kjer smo imeli hišo, in jo še živo spustil v bazen. Ves teden sem jo gledal. Takrat smo imeli v zakupu Ljubljanico, od Špice do izliva v Savo, do Litije. Del Save je bil naša last. Takrat si lahko te vode tudi pil. Med drugo svetovno vojno sem lovil le v Grubarjevem kanalu in v Ljubljanici do Zaloga. Tam sem ujel ogromne ščuke. Seveda zdaj takega življa ni več,« se spominja dr. Božo Dimnik, predsednik častnega odbora 32. svetovnega prvenstva v muharjenju.
Ko pripoveduje, kako je leta 1942 pisal natančno statistiko ulova rib v Grubarjevem kanalu, kjer je muharil, se mu svetijo oči. Popisoval je, s kakšno muho, ob katerih urah, kakšnem vodostaju in vremenu je lovil.
»Samo lipanov sem tisto sezono ujel čez dve toni. Vsak dan od 20 do 30 rib. Poleg tega še vsaj toliko sulcev. Lepše vode, kot je bila takrat v Grubarjevem kanalu, na svetu še nisem videl. Po biološki diverzifikaciji, pestrosti in številu. To je trajalo do 1948., nato so začeli loviti vsi. Bil sem med ustanovnimi člani ribiške zadruge z omejenim jamstvom. Z očetom sva imela izkaznici s številkama 8 in 9. Že takrat sem na občnih zborih opozarjal, da tako ne bo šlo v nedogled. Takrat je bil dovoljen dnevni ulov šestih rib, lovili so vsak dan. A vsi so bili proti meni, češ sin kapitalista nam hoče omejevati lov, ker si želi, da bi vode dobil nazaj,« nadaljuje Ljubljančan, ki je življenjsko pot natančno popisal v knjigi, ki je tik pred izidom.
Udbovec
aretiral ribiča
»Nikjer na svetu – lovil sem vsepovsod, od Nove Zelandije do Aljaske – nisem videl lepših voda, kot so naše. Nihče ne zna povedati, zakaj je pri nas tako ugodno okolje za vse vrste rib. V Novi Zelandiji imajo desetkrat več voda, kot jih imamo mi. Tam sem prehodil mnoge – od izvira do izliva. Res so lepe, a v njih živita le dve vrsti rib. Slovenija je, kar se tega tiče, gotovo vrt sveta. Moj oče je imel v naši vodi, v Savi – takrat, ko se je ukvarjal z ribištvom –, čez pet tisoč kilogramov letnega prirastka sulca. To je raziskoval. Vse je imel natančno popisano. A tisti udbovec, ki ga je aretiral, mu je vzel črno usnjeno torbo z vsemi dokumenti z neprecenljivo vrednostjo in jih stresel v Ljubljanico s Karlovškega mostu. V družini imamo 200-letno ribiško tradicijo. Že moj praded je bil ribič, pa ded in oče. Naše vode (do Litije) so bile bogate s sulcem. Če bi lahko jamčil svojim ribiškim znancem po vsem svetu, da bodo sulca ujeli v enem tednu, bi lahko vsakega prodal za deset tisoč evrov. Kaj šele, da bi to počeli organizirano! Ti ljudje, ki bi toliko plačali za kralja voda, bi pri nas prebivali v najboljših hotelih. Večina teh ribičev je z vrha družbenih lestvic. So vplivni. Mimogrede – jaz sem vse v življenju dosegel samo z ribami. S pomočjo vseh teh kontaktov. Naj povem, da je leta 1956 prišel v takratno Jugoslavijo v Bohinj lovit ribe Charles Ritz, lastnik verige istoimenskih hotelov. Prišel je tudi podpredsednik švicarske vlade. Danes pa na odprtju prvenstva ni bilo nikogar z vrha politike. Bil je evropski poslanec Jelko Kacin z ženo in sinom. Vabili smo številne, a očitno še ne vedo, kakšen pomen lahko ima to svetovno prvenstvo za Slovenijo,« s kančkom grenkobe doda Dimnik.
Od ribolova do Fructala
Očitno politika ne dojema, kakšno bogastvo imamo v naravi. Celo ajdovski Fructal je nastal zaradi ribolova. »Nekoč je bila Vipava eldorado. Tja sem pripeljal lovit Švicarje v šestdesetih letih. Po ribolovu, ko smo bili v gostilni in zobali češnje, se je eden od bogatih gostov spraševal, kako to, da tega sadja ne predelujemo. On je imel tovarno za izdelavo strojev za predelavo sadja. In tako je skozi ribištvo nastala ideja o Fructalu. Pozneje sem te sokove, prve proizvode Fructala, prodajal v Švico in dobro zaslužil. Ja, ribolov je eden najbolj mondenih športov, bolj kot golf,« razlaga Dimnik.
Žal politiki tega ribiškega sveta ne razumejo in veliko zamujajo, meni Dimnik. »Vsi moji prijatelji iz Bruslja – tisti, ki so ribiči – me vedno opozarjajo, da bi lahko dobili toliko denarja, kolikor bi ga hoteli. Samo projekte bi morali oddati. Vsak bi bil uresničen.«
Najbolj znan slovenski lobist muhari po vseh vodah tega sveta, doma pa bolj malo
Zakaj? »Sem član Ribiške družine Sora. Že 30 let plačujem, pa niti enkrat nisem šel lovit. Vsi me sprašujejo, zakaj. Če grem zdaj k Sori, ki jo poznam od takrat, ko smo z Doro Plestenjak hodili okrog, in če jo vidim danes, vidim svojo smrt. Slabo se počutim. Ob rekah vidim polivinilaste vrečke in drugo umazanijo. Zato hodim lovit drugam. V druge vode, ker jih od prej ne poznam. Pa so slabše, mnogo slabše.«
Za 80 let 80 metrov pod morje
Letošnji 80. rojstni dan bo zanj še posebno odmeven in globok. Osemdeset metrov. »Do te globine se bom potopil avgusta, v kanalu med Rabom in Pagom. Leta 1976 sem se tam že potapljal in takrat enemu od ribičev rešil ujeto mrežo na globini okrog 60 metrov. To sta pred mano poskušala dva policista potapljača, a jima ni uspelo. Po objavi zgodbe v hrvaškem časopisu sem izjavil, da se bom za svojo 80-letnico potopil prav toliko metrov globoko. In zdaj to moram storiti,« napove Božo Dimnik.