Boštjan Romih nas vsak teden pozdravlja s televizijskih zaslonov v oddaji Na zdravje!. Tudi sam bo kmalu nazdravljal, saj bo v soboto dopolnil 37 let. Ko se dobiva na njegovem priljubljenem kraju, to je na ljubljanski tržnici, razkrije, da priprave na zabavo že potekajo. Med sprehodom pove: »Se mi zdi, da je v vsakem mestu tržnica nekaj najlepšega, najbolj posebnega. Tudi ko sem na tujem, je tržnica skorajda nujen postanek.«
Baranta
samo v Aziji
Na tržnico se najraje odpravi tudi po nakupih. »Ob sobotah gremo včasih na domačo, grosupeljsko tržnico, kjer dobimo odličen radič, motovilec, domač sir, jogurt in še kaj. Ljubljanska je pisana, bogatejša, a me moti, da v tej pisanosti ne najdem dovolj domače pridelave.« Tokrat si je kupil radič, ki ga bo pripravil za večerjo, vendar ne znižuje cen. »Ne, barantanje pri nas nekako nima tradicije, v Aziji pa sem hitro padel noter in spravljal ženo v zadrego ob predrzno nizkih predlogih.« Ko je zagledal narcise, mi je razkril, da se v zadnjem času navdušuje nad vrtnarjenjem.
Povprašam ga tudi o njegovi prvi strasti, televiziji, torej kaj ga tako navdušuje. Nasmeji se in reče: »Na videz čisto nedolžno vprašanje, ampak sploh ne vem, kako bi ti odgovoril ... Verjetno mi je všeč, ker ni rutine, vsak nastop pred občinstvom, kamero ali mikrofonom je kot prvi vzpon na goro – nikoli se ga ne smeš lotiti le na pol. Vsaka oddaja je, kot da greš od začetka. Vedno so drugi ljudje, druge razmere. Super je imeti izkušnje, saj si bolj zaupaš in te nepredvidljivost manj skrbi, vendar moraš še vedno iti na polno.« Medtem na stojnici opaziva divje šparglje in Boštjan pove, da že komaj čaka, ko jih bo sam nabral na Primorskem.
Opazim, da je ves čas nasmejan, in tudi na televizijskih zaslonih ni nič drugače. »Večkrat me vprašajo, kako si lahko pred kamerami vedno nasmejan, dobre volje, pa jim odvrnem, da je na svetu še ogromno poklicev, ki zahtevajo veliko prijazne komunikacije. Poglejte prodajalce, natakarje, delavce za bančnimi okenci: od vseh teh je samoumevno, da so prijazni in nasmejani, in to vsaj osem ur na dan. Moje delo je lažje, prijazen moram biti le dobro uro na teden,« se zasmeji.
V kuhinji je druga violina
Poleg lepe službe ima tudi sanjsko hišo in čudovito ženo. »Stara slovenska modrost pravi: ni vrta brez krta. Ja, srečen in predvsem hvaležen sem za vse to. Ampak ni mi bilo vnaprej postlano in kot vsak oče ali mama imam tudi jaz svoje skrbi. Druga modrost pravi: vse mine. Torej, uživaj v tem, kar ti daje življenje, a bodi pripravljen tudi na izzive, deževne dni. In ko nastopijo težki dnevi, imej spet pred očmi to, da vse mine.« Zaenkrat mu le otroci povzročajo preglavice. »Če jih ne bi, bi bilo nekaj narobe,« se nasmeje. »Nekaj so vsakdanje preglavice: razvažanje v vrtce, šole in nato po popoldanskih dejavnostih, potem so tu razbite, razlite, umazane, uničene, pokvarjene reči, še globlje pa sežejo preglavice, ko otroci odraščajo, si gradijo osebnost, imajo vsak svoje specifične potrebe, in tukaj se starši počutimo najbolj nebogljene – otroci pred tvojimi očmi rastejo in ti ne veš, do katere meje bi poskušal vplivati nanje.«
Na ženi Lari pusti vtis s svojo kulinariko. »Dobra jed naju vedno lepo poveže.« Pove še: »Za 8. marec mi je uspela fina jed z nekimi školjkami na testeninah, sicer pa sem v kuhinji proti njenemu znanju in spretnostih zgolj druga violina. Za večje priložnosti ona prevzame krmilo, takrat sem najbolj koristen kot asistent.« Ženo v kuhinji občuduje: »Lari lahko daste kar koli, pa bo iz tega naredila specialiteto. Jaz se najbolje razumem s kakšnimi ribami, morskimi mehkužci.« Zato se odpraviva še v ribarnico. »Če nisi ravno izbirčen, lahko z dobro ceno prideš do zelo zdravega kosila,« pove, ko izbirava ribe. O svojem okusu pravi: »V Jadranu za sveto trojico veljajo brancin, orada in zobatec. Podpišem. Načeloma velja princip, da boš med mesojedimi ribami našel bolj okusne, sploh med plenilci.«
Glede priprave rib pa: »Številka ena je žar nad lesnim ogljem. Odlično teknejo tudi sveže, v olju ocvrte sardele.« Ribe rad tudi lovi. »Pred mnogo leti me je navdušil podvodni ribolov, zadnja leta sem zgolj dopustniški, poletni ribič. Ampak vedno je riba, ulovljena in pripravljena na isti dan, daleč najboljša. Čim manj čaranja z začimbami, le sol in oljčno olje!« Ribarjenje ga sprošča. »Podvodni ribolov se izvaja s potapljanjem na dah, torej je psihično in fizično precej naporen šport, celega te nagovori.« Ko ga ob najinem slovesu povprašam, kako velika je bila njegova največja riba, navihano odgovori: »Sto sedemdeset centimetrov, kilogramov pa nočem izdati.«