Boris v nadaljevanki igra invalida, ki to ni. Blefira, da dobiva invalidsko pokojnino, dodatni vir zaslužka pa je 'žicanje'. Razkrinka ga Bonifacij, nekdanji župnik, zdaj poštar, ki ga vidi, kako seka drva, in takoj zagrabi priložnost za lastno promocijo ter začne organizirati 'čudež', ki bi se zgodil na blagoslovu.
Ko sva se srečala za pogovor, so bili za njim štirje snemalni dnevi. »To je luštna zgodba in vsi, ki jo delajo, v tem zelo uživajo. Vzdušje je prijetno, profesionalno, in to je eno od redkih snemanj, ki poteka disciplinirano in ni zamujanja,« pravi Kobal, ki med kolegi tudi velja za vestnega in natančnega. Pritožil se je le nad tem, da jih je v enem izmed zadnjih prizorov zeblo. Začetek najinega pogovora je tudi sicer minil tako, da sva oba tarnala zaradi mraza in sanjarila, kako fino bi bilo zbežati v tople kraje. A naju ni odvrnilo od tega, da intervjuja ne bi preživela na terasi lokala. Je namreč ljubitelj cigar in prijeten pogovor je tekel med puhanjem toskanke, ene izmed vrst cigar.
Obračunava s seboj
Štorija je dobra promocija gledaliških igralcev. Nekateri so bili namreč doslej na odru odlični, a jih širše občinstvo ni poznalo – s tem se strinja tudi Kobal. Seveda pa lahko rečemo, da to zanj ne velja, saj je že vrsto let eden najbolj priljubljenih televizijskih in gledaliških obrazov, ki navdušuje s svojim humorjem. Ko stopi z odra in ko ugasnejo kamere, je zgodba drugačna. »Ločujem profesionalno in zasebno življenje. Veliko ljudi misli, da me je eno samo veselje tudi doma, ampak v resnici ni tako. Pravzaprav sem popolno nasprotje tega in v družbi znam biti precej dolgočasen. Tiho sedim in poslušam. Pač živim življenje, podobno, kot ga imajo vsi. Z enakimi težavami in enakimi skrbmi,« pove in na vprašanje, kako se sicer loteva reševanja težav, odgovori, da je nagnjen k temu, da se od njih najprej odmakne in se dela, da jih ni. »V pričakovanju rešitve jih vlečem, kar se da dolgo. Včasih jih rešim uspešno, drugič pa ga 'userjem' in ne rešim ničesar. Iskreno povem, da to, da si bolj znan, pri reševanju kakšne težave včasih pomaga. Nisem človek, ki bi to izkoriščal, je pa kar fajn, da je tako, in nekoč mi je prišlo prav. Zbolel sem tik pred predstavo, in ko sem poklical zdravnika in mu razložil, kako in kaj, je takoj priskočil na pomoč. Drugače nimam privilegijev, recimo pri mesarju ali na davčni,« doda hudomušno. Manj prijetna stran tega, da si znan obraz, pa je, da se hitro znajdeš v središču govoric. To ga sicer ne gane in nikoli jih ni komentiral, še posebno če se tičejo njegovega zasebnega življenja, kot je ločitev od žene, igralke Bernarde Oman. »Naj se ukvarjajo z menoj, a če se le da, se ne dajem v zobe. Sem veliko bolj samotarski, kot si mislite, nimam velike družbe in ne kažem se na dogodkih. Tega ne potrebujem,« odločno pove igralec, ki je dobro leto nazaj praznoval 60. rojstni dan, mejnik, o katerem zadnje čase veliko razmišlja. »Zaprl sem se vase, sem v fazi obračunavanja s seboj in pri tem igrajo leta veliko vlogo. Kar naenkrat sem prestopil mejo 60. Zdi se mi, da sem star, imam občutek, da sem že odstranjen iz dogajanja. Spopadam se z leti, ki prihajajo, in se sprašujem, kako bo, ko bom še starejši. Recimo, da sem trenutno precej depresiven, ukvarjam se z vprašanjem minevanja, razmišljam o otrocih, o odnosih in podobno.«
da sem star,
imam občutek,
da sem že
odstranjen iz
dogajanja.
Za starejše vedno manj dela
Pravi, da je neverjetno, kako se je na sceni uveljavila srednja generacija režiserjev. »Kot igralec vedno teže prideš do dela, kot režiser pa sem tudi že rahlo odpisan, kar velja za vso mojo generacijo,« razloži gledališčnik, ki se je odnosom med mladimi in starimi posvetil tudi v komediji Staro za novo. Z mladim in nadarjenim Tinom Vodopivcem sta jo odigrala že stokrat. »Odvisen sem od sebe. Če delam, imam za plačo. To je stres. In bolj ko se staraš, večji je, saj je manevrskega prostora vedno manj. Tudi bolj izčrpan sem. Postal sem bolj kritičen, vedno manj mi je všeč, kar delam. Velikokrat gre tudi za preživetje. Ampak to se včasih še da prežvečiti, za tisti kos kruha že zaslužiš, gre bolj za zadovoljstvo,« pripoveduje. Je kaj, kar bi ga presenetilo, pripravilo do tega, da bi se lotil raziskovanja za nove zgodbe? »Na svojem področju sem videl že skoraj vse. Presenetilo bi me lahko le to, da bi prekinil z vsem, se nekam 'pospravil' in tam dokončal zgodbo. Včasih imaš poln kufer vsega, ne vidiš več smisla in razmišljaš o nečem povsem novem. Seveda pa je vprašanje, kaj bi to bilo, saj ničesar ne znaš. Kdo pa bi starca učil kaj novega? Nekoč sem za šalo brskal po spletni strani, ki ponuja delo v tujini. Tam imaš možnost izbire lokacije in izbral sem Čile ter manjši kraj v tej državi. Potem imaš spisek služb. Ni, da ni … A na koncu piše, da moraš biti star največ 30 let. Od jeze sem skoraj potegnil kabel računalnika iz vtičnice,« pripoveduje in nadaljuje, da v resnici bi lahko pobeg na kakšen samotni otok sicer načrtoval, a se zaveda, da vsemu ne moreš uiti. »Tudi če se odseliš daleč stran, vse težave odneseš s seboj.« Pred kratkim je dobil priložnost za snemanje nadaljevanke v Beogradu, a se je sodelovanju po tehtnem premisleku odrekel. »Predvsem zato, ker se mi je nakopičilo nekaj osebnih težav. Po eni strani sem razmišljal, da bi mi to pomagalo, po drugi pa vem, da nisem v psihični kondiciji, da bi delal tako veliko stvar.« Tako o novih vlogah, poleg te v Štoriji in komediji Staro za novo, ne razmišlja.