Mineva mesec, v katerem se je zgodil prav prijeten koncert. Na njem se je predstavil Boris Cavazza. Legenda, steber jugoslovanskega filma in gledališča nasploh. Vendar ne kot vse to, ampak kot pevec, interpret in poet.
Res je bilo to pravo potovanje s pridihom swinga, jazza, bluesa, popevk in balad s poudarkom na mediteranskem melosu in poetiki. Vsaka skladba je bila svoj korak, ki pušča sled, na svojstven način. Občutek je, da Cavazza odpira vrata v svet, v katerem pripoveduje o svetu in občutkih, ki ga obdajajo. In potem vrata zapre na toplem mediteranskem otoku, v soju lune in zvezd.
Boris Cavazza je prav poseben tič. Še posebno v tem nenavadnem svetu laži zmajevega gnezda, slečenih scen in trenutka, ki nas obdaja. Možak, ki pravi, da kot upokojenec nima prav nobenega časa. In to mu verjamem. Še posebno ker poznam nekatere, ki vztrajno ponavljajo, da jim zmanjkuje časa za to ali ono, vmes pa naslonjeni na šank čakajo na prijatelja, ki bo nemara dal za še eno rundo.
Pomorščak, boksar, ljubimec, šansonjer, igralec, režiser, scenarist in oče štirih sinov. Preveč za eno samo življenje. Če bi začeli naštevati njegove najpomembnejše vloge v gledališču in filmu, bi bila ta stran bržkone premalo. »Pa menda ne bova filozofirala o teatru in o teh rečeh,« je enkrat rekel mladenki, ki ga je intervjuvala. »Se mi ne da več,« je dodal za zapik. Kot sobesednik je Boris tisti tip človeka, ki se ne pusti voditi, vsebina pa je tako vznemirljiva, da mimogrede pogoltne izpraševalca, je enkrat dejala kolegica Vesna Milek, ki ga je takrat tudi vprašala o izkušnji na divjem, pravzaprav podivjanem morju, in dodala njegovo izjavo, da se je prav takrat počutil kot bog.
»To je bilo v Plymouthu v južni Angliji. Dan, preden smo odpluli, smo se še zapili z mlado nemško posadko, ki naj bi drugi dan odplula v Brazilijo. Potem nas je zajel hud vihar, oni so se potopili v dveh urah, mi pa smo se s staro barkačo kar držali, sedem dni smo se zibali na valovih na enem in istem mestu. Premetavalo nas je, potrgalo nam je vso ograjo, dimnik, rešilne čolne, kar pomeni, da se sploh ne bi mogli rešiti. Vse je razbilo, spomnim se, kako je v moji kabini raztreščilo tisto okroglo steklo, debelo dva centimetra, na tisoč kosov, plavale so obleke, knjige, lonci, zato sedem dni nismo mogli niti kuhati; grizljali smo slane kekse in bruhali kot vidre. Še zdaj se spomnim neverjetnega prizora, kako ladja rine med valove, tudi do 30 metrov visoke, kot da sem na podmornici. Vse se je kadilo, penilo, bučalo, divjanje vetra, hreščanje … bilo je enkratno doživetje,« je dejal Cavazza.
Pravi, da ga je življenje mornarja utrdilo, mladost pa tudi. »Pri osmih letih, ko sem izgubil očeta, sem bil hitro postavljen pred dejstvo, bom podlegel ali preživel. Ker me mama v Milanu ni mogla več preživljati, me je za nekaj časa poslala k sorodnikom v Jugo, tam so me vsak dan po šoli prebutali, češ da sem fašist, tudi sorodniki niso preveč prijazno ravnali z mano; ko sem se po štirih letih vrnil v Milano, so me zmerjali, da sem schiavo, barbar, in spet sem bil tepen,« pripoveduje. In posledično je postal boksar. »Iz neke ihte, iz nekega kljubovanja!«
Pred nekaj več kot desetletjem je s člani zasedbe Fake Orchestra posnel in izdal svoj prvenec šansonov 11 korakov. Besedila je napisal Cavazza, Leonardi in druščina pa so jih odeli v različne, ne prav običajne šansonjerske glasbene obleke. Humorne in ironične zgodbe, ki jih Cavazza poje ali pripoveduje, reflektirajo odtenke življenja, ki ga je, dokazljivo, živel na polno.
Cavazza je nedavno na Festivalu evropskega in mediteranskega filma v Piranu prejel nagrado za igralski prispevek k slovenskemu filmu. Obrazložitev: s svojo moderno igro je zaznamoval slovenski film.
Tudi sin Sebastian je igralec. Skorajda fotokopija očeta. Te dni začenja svojo pot film Prebujanja. Kako se je v njem odrezal Sebastian, je na premiero prišel pogledat tudi oče Boris v družbi žene Ksenije Benedetti. Tudi onadva sta še vedno zaljubljena kot najstnika, kar pričajo fotografije na družabnih omrežjih, kjer delita svoje dogodivščine. Igralec in šefinja protokola ne skrivata svoje sreče in jo z veseljem pokažeta, so komentirali številni.
In še nekaj je pri Cavazzi močno zanimivo in ga loči od številnih na slovenski sceni. Je pozitivno naravnan, poln energije in nenehno prijazen. In kar je še pomembneje – ne žali in ne leze nikomur v rit! To pa je v današnjih časih in današnjih razmerah na slovenski sceni (in širše) prava pravcata – redkost!
