Upam si priznati – v primerjavi s številnimi, ki si ne upajo, saj že itak vse vedo –, da si še zdaleč nisem mislil, da bo slovenska satirična komedija Pr' Hostar, ki si jo je doslej v kinih ogledalo 209.859 ljudi, postala najbolj gledan slovenski film v samostojni Sloveniji. Prehitela je mladinsko komedijo Gremo mi po svoje in celo Petelinji zajtrk, ki sta še na lestvici.
Pod senzacijo Pr' Hostar, kot so film označili kmalu po tem, ko je prišel na redne sporede, se podpisuje režiser Luka Marčetić, scenarij sta napisala Goran Hrvaćanin in Dejan Krupić, ki sta odigrala tudi glavni vlogi.
Slovenska filmska scena, tista, ki dneve in noči tuhta, kako narediti odličen film, je skočila na zadnje noge, slišim od kraljev nenehno odlično obveščenega gostilniškega omizja. Le kako ne bi, saj je spletna serija Pr' Hostar že pred štirimi leti postala pravi slovenski (youtube) fenomen. Medtem ko so videi dosegali polmilijonske in celo milijonske oglede, so ustvarjalci pripravljali prvi celovečerni film. Tako, potiho! Brez pompa in sklicev glamuroznih (v slovenskih merilih, da ne bo pomote, kar pomeni v kaki gostilni!) tiskovnih konferenc, na katerih igralci, tisti, ki jih že vsi poznamo, in tudi tisti, ki jih še nihče ne pozna, so pa že najmanj Leonardo di Caprio, de Niro ali Robert Redford ali pa skoraj že Meryl Streep, da ne rečem Helen Mirren, napovedujejo uresničevanje skritih želja. In še katero gostjo/gosta s prostora nekdanje države.
Profesionalci so zdaj na nogah, filmski kritiki, tisti, ki jih še imamo, ne vedo, kako in kaj. Koga hvaliti, koga grajati, še posebno pa komu se ne zameriti. Pa še sreča, da se okoli podalpske Slovenije, čez schengensko mejo na jugu, na Hrvaškem, dogaja toliko festivalov in je mogoče hvaliti tamkajšnje ustvarjalce. No, pa tudi sarajevski festival bo kmalu prišel na vrsto.
Se mi pa v zvezi s slovensko filmsko senzacijo Pr' Hostar poraja pomislek, povezan z Bollywoodom in Nollywoodom; s filmsko produkcijo Indije in Nigerije.
Kot mi je znano, si je indijsko poučno televizijsko žajfnico z naslovom Jaz, ženska lahko dosežem vse (promovira seksualno zdravje, načrtovanje družine in podira ustaljene družbene norme, zakoreninjene v Indiji) v dveh sezonah ogledalo nekaj čez 400 milijonov ljudi. Seveda je nastala v okviru Bollywooda, nekaj pa so primaknili tudi producenti iz Velike Britanije.
Nikakor pa ne gre zanemariti filmske produkcije v Nigeriji, Nollywooda. Nollywood na leto ustvari 2500 celovečercev in se po številu filmov uvršča takoj za indijski Bollywood in pred ameriško oziroma holivudsko produkcijo. Industrija zaposluje več kot milijon ljudi (več je zaposlenih le še v kmetijsko-predelovalni industriji) in ustvari več kot 600 milijonov ameriških dolarjev prihodkov na leto. Še leta 2002 je bilo povsem drugače, takrat je bilo posnetih 400 filmov, prihodek pa je bil slabih 45 milijonov dolarjev.
Največ zgodb je povezanih s predkolonialnimi časi in konfliktom med urbanim in ruralnim okoljem, tj. med tistimi, ki živijo v skladu s krščanskimi vrednotami, in tistimi, ki še vedno prisegajo na tradicionalna verovanja.
O vsem tem se pri nas – vsaj tako se mi dozdeva – bolj malo ve. Vemo pa vse o tem, kaj se je dogajalo v Motovunu, Grožnjanu in kaj se bo zgodilo v Sarajevu! Kdo s kom, kdo je stopil kako oblečen na rdeči tepih, koga je pogledala hči katerega igralca in kdo je s kom pil jutranjo kavo ter jedel čevapčiče. Kot da dogajanja te vrste v sosednji Italiji ali Avstriji in nemara celo na Madžarskem (in še kje drugje) sploh ni!
