Bolj je temna,
 bolj mu je všeč

O Omarju Naberju zadnje čase ni veliko slišati, vendar od zdaj naprej bo drugače, pravi. »Trenutno se na polno ukvarjam s promocijo novega albuma Na glavo.« Največ časa posveča glasbi, tako in drugače. »Kot pevec in kot inštrumentalist, kot avtor in tekstopisec, tako službeno kot zasebno. Težko me je najti v prostem času brez kitare v roki. Razen če igram nogomet,« se zasmeji, ko se dobiva pred njegovim priljubljenim kotičkom, Orto barom. »Sem zahajam od 15. leta, to je prva stvar. Druga pa je to, da sem tukaj zraven stanoval in se je bolj ali manj zmeraj vse tam končalo. Vsak petek ali soboto, ko smo šli s prijatelji v mesto, smo se nazaj grede ustavili še tukaj, to je bilo okrog druge ure zjutraj. Potem smo bili tukaj do petih ali celo do sedmih,« obrazloži.

Raziskovalec noči

Ko se usedeva na stopnice, saj je lokal podnevi zaprt, povprašam, ali se je tukaj zgodil tudi prvi poljub: »Prvi ravno ne. Se jih je pa zgodilo več. Saj ne da sem se na veliko gonil, se je pa marsikaj tukaj zgodilo. Nikoli pa nisem šel v bar s tem namenom, torej da bi punce osvajal.« Ob tem še ugotavlja: »Čeprav sem javna osebnost, me tukaj nihče niti ne pogleda. Ne da me ignorirajo, ampak nihče ni zoprn. Tukaj se preprosto dobro počutim.« Omar je samski, zato ga vprašam, kakšne ženske so mu všeč: »Bolj je temna, bolj mi je všeč. Temne polti, temne oči, temni lasje ... Latine so mi všeč.« Vendar dodaja: »V bistvu nimam definiranega okusa, kakšna bi morala biti moja punca ali žena. Ni nobenih parametrov, po katerih bi se zgledoval za svojo bodočo punco. Lahko da bom naletel na čisto nasprotje od svojega ideala.«

Zase pravi, da je raziskovalec noči. »Mislim, da ljudje ponoči pokažejo pravi obraz. Takrat se sprostijo, še posebno če naslednji dan nimajo dela, in se da ponoči pogovarjati o čisto drugih stvareh kot čez dan, ko moraš paziti, kaj delaš, moraš paziti na svoje obnašanje, ker nas je tako naučila kultura. Podnevi ne moreš scati na cesti ali pločniku, ponoči pa lahko, ker nikogar ni,« se zasmeji in me opomni, da on tega ne dela. »Ponoči je tako, kot bi si v resnici vsi želeli,« še doda. »Če prideta zdaj, na primer, gospod Dragan Bulič ali gospod Jernej Vene, ju bom z veseljem vljudno pozdravil in povabil na kavo. Prijazen bom in ju bom vikal. Če povem čisto po resnici, pa bi veliko rajši rekel: 'Daj, Jernej pridi sem, tukaj imaš plato, malo to zarolaj na radiu.'«

Meni, da ima noč svojo moč. »Noč me navdihuje. Ogromno pesmi sem napisal ponoči. Noč se zdi brezčasna, ne priganja te ura, ne priganja te sonce. Težko zaspim pred drugo ali tretjo zjutraj. In težko se zbudim pred deseto, zame je to problem.« Pravi celo: »Velikokrat komaj čakam noč. Pridem domov in je ura šest zvečer in se temni, ampak še ni temno. In bi zelo rad, da se stemni, ker se potem naredi preklop v mojih možganih. Glasba se drugače sliši, kitara drugače zveni, film je drugače videti. Več je intime.«

28 kitar

O sebi pove še: »Sem veliko odgovornejši in zrelejši, kot sem bil, pazim nase in ne ponočujem toliko kot nekoč. Bolj sem previden kot včasih, čeprav še vedno nekoliko zaletav, a to je zapisano v mojem značaju. Od tod tudi naslov plošče Na glavo.« Sicer pa meni, da je pot pomembnejša kot cilj. »Kot je tudi, recimo, znanje le orodje, in ne cilj. Želim, da bi me na moji poti vse življenje spremljala glasba, mislim, da se je nikoli ne bi mogel naveličati. V glavi imam tisoč in eno idejo, ki jih ne bom mogel realizirati v samo enem življenju. Z glasbo želim dati res vse od sebe. To je moj cilj.«

Ob koncu pa mi izda svojo šibkost, to so kitare. »Vseh skupaj sem jih imel namreč že 28. Velikokrat sem se zaletavo odločil za nakup kakšne kitare, a sem se je kmalu naveličal in jo pozneje prodal za nižjo ceno. Tega sem se odvadil, zdaj imam samo še dve električni, eno akustično in bas kitaro. Več ne potrebujem. Če pa bi bil milijonar, bi jih verjetno imel kar za okras, na stenah namesto slik,« se zasmeji.