Karim Merdjadi se še zelo živo spominja svojega kuharskega krsta, ki ga je doživel leta 1984 na dvotedenski praksi v enem od kranjskih hotelov. »Najprej so me oblekli v 'belo', mi v roke potisnili čistilno gobico, detergent vim – in krst se je začel. Drgnili smo kuhinjo. Vmes smo šli na malico in čiščenje se je nadaljevalo. Kolikor se še spomnim, sem v celotnem obdobju svoje prakse enkrat pekel palačinke in enkrat paniral zrezke. Lahko bi rekel, da je bil moj kuharski krst zelo 'čist',« se svojih začetkov spominja Karim. Nato je sledil divji tempo, ki ga je doživljal tako, da so ga po cele dneve pošiljali sem ter tja, kjer je delal vsepovprek. »Vsakemu si odnašal rit, nobenega dela nisi mogel popolnoma dokončati. V startu si na hierarhični lestvici pač stopničko nad amebo. Vendar greš sčasoma naprej in dobiš konkretne naloge ter odgovornost. Šele potem začutiš, da počasi postajaš kuhar. Sprva ti nalagajo veliko dela, pridobivaš odgovornost in delovno disciplino. V dopoldanski izmeni smo začeli že ob šestih zjutraj, celotna ekipa s chefom na čelu. Popoldanska izmena pa je bila zgodba zase, saj si bil sam v kuhinji in posledično odgovoren za vse – za predpripravo naslednjega dne, izdajanje jedi po naročilu, pomivanje črne posode, pomivanje bele posode, pomivanje kuhinje, tal, skratka sam svoj šef. A hudič se skriva v podrobnostih in zelo hitro lahko izpod pulta priteče nekaj kapljic vode, kar ti nadrejeni hitro pove s takšnim tonom, da si zapomniš za vse večne čase. Ob tem je dobro upoštevati zlato pravilo, ki pravi, kar te ne uniči, te naredi top chefa,« nas pouči mojster Karim.
Ali sin ali jaz!
Lukov krst je bil spontan, saj so živeli nad kuhinjo in bili z njo nenehno v stiku. S stresom, kričanjem, divjim kuharskim tempom sem odraščal, zato s tem nisem imel večjih težav. Imam pa izkušnjo, ko sem zaključil šolanje in bil zaposlen vsega nekaj dni. Moja mama je bila chefinja in jaz dijak, ki je po končani šoli pojedel vse znanje tega sveta. Bil sem celo tako pameten, da je mami prekipelo, zvlekla me je v očetovo pisarno ter zahtevala ultimat – Franci, zdaj se pa odloči, ali gre tale mulec iz kuhinje ali jaz,« ves prešeren osveži spomine na prve zaplete. Nadaljnje obdobje vajeništva je bilo nepozabno, pravi Luka. »Imel sem svoj motor, tudi dekleta so me zelo zanimala in šele potem je prišlo delo. Od prakse sem dobil toliko nagrade, da sem bil svoboden kot ptica,« še izpostavi naslednik ene bolj priznanih slovenskih kuharski rodbin.
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
