»Če želiš biti glasbenik, pesnik, ljubimec, taboriščnik ali boksar, moraš imeti srce,« je prepričan nekdanji boksarski šampion Marijan Beneš, ki si je lani naložil šesti križ. Pri srečanju se ne rokuje, ampak pozdravi z dvignjeno pestjo. Bil je ena najbolj karizmatičnih zvezd na športnem nebu nekdanje SFRJ.
Sin profesorja glasbe in učiteljice je po zgledu starejših bratov Antuna in Josipa stopil v ring – star komaj deset let. V amaterski konkurenci je osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, vrhunec je nedvomno naslov evropskega prvaka leta 1973 v Beogradu. Bil je edini športnik iz BiH, ki je postal najboljši športnik SFRJ. Kot profesionalec je 1979. v Banjaluki osvojil naslov evropskega profesionalnega prvaka v polsrednji kategoriji, a uspeh je drago plačal, saj je moral še istega leta zaradi poškodb rokavice obesiti na klin. Med vojno v Bosni je prijel za orožje, brata so mu ubili leta 1992, njega so leta 1995 izgnali iz Banjaluke. V begunstvu je živel v Zagrebu, reven in pozabljen od vseh. Ločil se je od žene Stane, ki je odšla v Niš v Srbijo, sam se je po vojni vrnil v svoje mesto, kjer osamljen, brez prijateljev životari s spomini na čase, ko je bil nacionalni junak.
Zbirka pesmi posvečena športu
Na levo oko je slep, na desno komaj še kaj vidi. Težko in nerazločno govori, hodi pa le s težavo. Kljub temu še telovadi, trenira in – piše pesmi. »Vsak večer se usedem in napišem nekaj stihov. Izdal sem zbirko pesmi, ki je prva na svetu, posvečena izključno športu. Ne le boksu, temveč so zraven tudi stihi namenjeni nogometu, rokometu, košarki,« pripoveduje oče štirih otrok, boksar nežnega srca, ki igra na flavto.
Vitez plemenite veščine pravi, da težko prenaša to, da mnogi nekdanji titoisti zdaj kar tekmujejo, kdo bo Tita bolj očrnil. Zato je pred časom spisal pesmico z naslovom Ne preklinjajte Tita.
