V Sloveniji je nedvomno največji zbiratelj likovnih del Igor Lah, ki velja tudi za enega najbogatejših Slovencev. Ima podoben okus kot Ronald Lauder, največji zbiralec umetnin na svetu. Všeč mu je umetnost z istega, torej nemškega in avstrijskega območja, slikarstvo zgodnjega dvajsetega stoletja, med umetniki pa najbolj nemški slikar Anselm Kiefer, tudi najdragocenejša umetnina v Lahovi zbirki je prav njegova. Med našimi avtorji ga zanima le Zoran Mušič. Dela drugih slovenskih slikarjev Lah skoraj ne kupuje, niti pri nas niti v tujini, daleč najbolj cenjenih in prodajanih impresionistov, Jame, Groharja, Jakopiča in Sternena ...
Mušičeve slike je začel zbirati pred leti in danes ima največjo zbirko njegovih del. Zoran Mušič (od leta 2005 je pokojni) je na Lahovo srečo pri nas še vedno precej podcenjen pa tudi cene njegovih del so v zadnjih letih krepko padle, zlasti po smrti njegove galeristke v ZDA, ko je šla njena celotna zapuščina prek Sotheby's v prodajo. Lah pravi, da si zadnja leta z ženo prizadevata, da bi zaokrožila Mušičev cikel, kar pomeni, da bi imela popolnoma pregledno zbirko, od poznih štiridesetih let prejšnjega stoletja do slikarjeve smrti.
Njegova velika želja je lasten muzej moderne umetnosti, ki ga Slovenija – ena redkih držav v Evropi – nima. Stal naj bi ob Šmartinski cesti v Ljubljani pri Kolinski, v njem naj bi se naselile umetnine iz njegove zbirke, ki so zdaj shranjene v depoju v Nemčiji. Kajpak je poslovnež Lah dovolj pameten, zvit in izkušen, da ve, da podobni muzeji kjer koli na svetu nosijo zlata jajca, le znati jih je treba voditi.
Mušiča je že pred mnogo leti, ko je bil na vrhu Petrola Franc Premk (31. januarja 1998 je v čelnem trčenju dveh vozil na avtocesti pri Kranju umrl), kupoval prav Petrol oz. eden njegovih vodilnih direktorjev takrat, Janez Umek - Johan. Ko Laha še ni bilo nikjer, je Umek Mušičeve slike kupoval na veliko in vsepovsod: v Dalmaciji, Trstu, pri zasebnih zbirateljih in galeristih doma in na tujem, in še danes so ga stene tistih nadstropij slovenske naftne družbe, kjer sprejemajo najpomembnejše poslovne partnerje, polne. Umeka, poznavalca slikarstva, tudi zasebnega kolekcionarja, a kajpak tudi moža z nosom za posel, je Premkov naslednik Janez Lotrič dal najprej na stranski tir, pozneje pa popolnoma odstranil iz Petrola, in je že dolgo v pokoju ter živi v glavnem v hiši na Pokljuki, ki jo je zgradil v svojih (Petrolovih) zlatih časih.
Jože Kotar je v Evropi Josef »Hrbtenica umetnostnega sistema je mreža zasebnih galerij in fundacij, ki pa jih v Sloveniji nimamo, razen peščice izjem,« pravi vodilni umetnostni zgodovinar in kritik pri nas Brane Kovič. To je že pred leti spoznal tudi Jože Kotar, slikar, ki živi in ustvarja v Novem mestu, in se zadnja leta naslonil na avstrijskega galerista, saj od našega ministrstva za kulturo ne more pričakovati nobene pomoči. Karizmatični dolenjski likovni umetnik je nedavno razstavljal v Milanu, na razstavi sodobne umetnosti PariArt 2014, kjer se je Josef (njegov avstrijski galerist dolenjskega Jožeta imenuje tako) iz Novega mesta predstavil s svojimi likovnimi deli, v katerih prepoznamo slikarjevo odvisnost do ženske figure, ki je zanj navdih, sreča, zadovoljstvo ter hkrati tudi trpljenje tako rekoč femme fatale. Slikar Kotar se tako že drugič letos predstavlja v širšem evropskem prostoru, pred kratkim je namreč razstavljal na uglednem Art Innsbruck 2014, jeseni pa bo razstavljal v Berlinu. |
Umetniška dela so v časih velike Nade Klemenčič kupovali tudi v Zavarovalnici Triglav, kar pa se je zadnja leta povsem ustavilo. Podobna je zgodba v Novi Ljubljanski banki, malce drugačna pa v Krki z Jožetom Colaričem na čelu, enem redkih podjetij v Sloveniji, ki imajo tudi danes posluh za likovno umetnost, vsaj kar zadeva redne razstave v njihovih galerijah v Novem mestu in Ljubljani. Sicer pa vam že ob vstopu v upravno stavbo slovenskega farmacevtskega giganta v Novem mestu pade v oči imenitna zbirka olj enega največjih slovenskih slikarjev, Novomeščana Božidarja Jakca. Še bolj kot v Krki še vedno kupujejo v BTC, kjer je prvi mož Jože Mermal čisto obseden s slikarji in njihovimi deli.
Veliko vprašanje je, kaj vse je v svoji zbirki v Žirovnici na Gorenjskem hranil leta 2008 umrli umetnostni zgodovinar, legendarni Zoran Kržišnik, nekdanji ravnatelj Moderne galerije (1957–1986) in pobudnik ter dolgoletni vodja Mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani. Zbirko je menda v celoti podedovala njegova hči, dama, ki je zadnja leta skrbela zanj in bila njegova partnerica, arhitektka Maruša Stupica, pa, kolikor je znano, ni dobila nič. Po zagotovo edinstveni karieri pri nas, kar zadeva menedžerstvo v kulturi, je do konca zelo mladostni in aktivni Kržišnik, v mladosti tudi sodelavec Udbe, vse svoje življenje pa velik šarmer in neutrudni lomilec ženskih src (hčerko z njim ima tudi trajno žareča Manca Košir), preživljal pokoj večinoma v Žirovnici. V hiši (že zasnovani kot razstavišče) je polno pomembnih umetniških del slikarskih prijateljev iz Slovenije in nekdanje Jugoslavije pa tudi svetovnih zvezd, kot je, denimo, Robert Rauschenberg, velikan ameriške umetnosti 20. stoletja, eden največjih ameriških slikarjev.
Zavidljivo kolekcijo vrhunskih likovnih umetnin ima tudi Peter Kotar, slovenski širši javnosti manj znani poslovnež, ki je v vseh pogledih tiha voda, ki bregove dere. Njegova slikarska ljubljenca sta zlasti Bošnjaka, muslimana, že pokojni Mersad Berber in Safet Zec, prvega je pred dvema desetletjema skozi predor, ki je vodil v svobodo, spravil iz obleganega Sarajeva, tako da je podkupil vse, ki so tam odločali o življenju in smrti: Srbe, Hrvate, muslimane in še mednarodne vojaške sile (Unprofor) povrhu. V Kotarjevi zbirki so tudi sijajni holandski mojstri, njegov dolgoletni svetovalec za umetnine je bil Mirko Juteršek, veliki poznavalec trga slikarskih del. Peter Kotar (nič ni v sorodu z spodaj omenjenim Jožetom Kotarjem) je uradno – skupaj s sinom Boštjanom in hčerko Barbaro – lastnik štirih slovenskih podjetij (Sol Intercontinental, Teve varnost elektronika, CEE in trboveljske STTIM proizvodnje), neuradno pa eden najvplivnejših zakulisnih igralcev v slovenski energetiki. Na prelomu stoletja je zaslovel kot svetovalec in pogosto izbran dobavitelj za opremo domačih termoelektrarn, dobre zveze ima tudi pri Cerkvi, kar tako ni že davno poklonil dragocenega Fabergerjevega jajca Francu Rodetu, šaleškem energetskem lobiju in politiki. Sol Intercontinental ima v lasti tudi galerijo Sol na ljubljanskem Bavarskem dvoru, ki jo vodi Kotarjeva hčerka Barbara. Tudi poslovno je bil nekoč zelo povezan z Berberjem in njegovim sinom, še danes pa znameniti Safet Zec ne more skoraj niti mrdniti brez njegovega vedenja oz. pristanka.
