Gianni Rijavec. Glasbenik. In mirovnik. Prav na njegov rojstni dan leta 2005 so se na Trnovem pri Gorici – prelepa vasica je to, od tam se vidi do Jadranskega morja in Alp z očakom Triglavom vred – na njegovo pobudo zbrali obmejni župani z obeh strani meje, slovenski in italijanski, in v parku spomina na drugo svetovno morijo prižgali ogenj. V posebni skulpturi gori še danes, in sicer kot simbol miru ter za srečno, povezano in nikakor ne razdeljeno Slovenijo.
Giannijeva mirovniška prizadevanja so se začela leta 1999 po obisku Sarajeva in spoznanju, koliko bolečine lahko predvsem otrokom prinesejo vojne grozote. Leta 2002 je ustanovil mirovniško fundacijo Beli golob in napisal istoimensko pesem o miru med ljudmi, ki jo je najprej posnel v angleščini z evropskimi glasbeniki, kot so Toto Cotugno, Petar Grašo, Helena Vonderčkova, avstrijski duet Robinson in nemška skupina Eleksis.
Gianni se je nedavno vrnil z gostovanja v Argentini, kamor je ponesel kipec Deček miru Patricije Simonič iz Maribora, in to kot simbol slovenstva v podobi malega Prešerna; Gianni je namreč prepričan, da je prav v Prešernovi Zdravljici univerzalno slovensko mirovno sporočilo, ki ga je velikan slovenske poezije ujel v verze »Ne vrag, le sosed bo mejak!« Kipec je podaril uglednim rojakom in tudi izbranim argentinskim uglednežem. V Južni Ameriki so mu izkazali posebno čast, saj so ga povabili, da je kot prvi Slovenec nastopil v argentinskem kongresu, s kitaro je igral in odpel tudi pesem v slovenščini Ogenj ljubezni.
Solze v Argentini
Življenjska pot našega slavljenca se je začela v Postojni, saj ob njegovem rojstvu pred 52 leti v Novi Gorici še ni bilo porodnišnice. Gianni je torej v bistvu Postojnčan, česar pa zlepa ne bo priznal, saj je njegovo srce od vekomaj na Trnovem, na domačiji stare mame.
Zanimivo je, da je prej znal igrati klavir kot pisati, saj ga je mama dala v predšolsko uvajanje v Solkan, kjer ga je v glasbeni šoli v roke dobil Danilo Čadež, takrat ravnatelj solkanske glasbene šole, pozneje nepogrešljivi član Slovenskega okteta. Igranje na klavir je bila kar družinska tradicija, praded in ded sta bila organista, Gianni pa dovolj marljiv in vztrajen pri vaji. »To bo bržkone zategadelj, ker ena veja moje rodbine nosi priimek Winkler, nemški, torej, trden in nepopustljiv,« razloži.
Po končani osnovni šoli se je na goriški gimnaziji srečal z zborovskim petjem in izbira študija na pedagoški akademiji (smer zborovodstvo) je bila kar samoumevna izbira, ki mu je dala ustrezno klasično glasbeno izobrazbo. To zdaj s pridom uporablja pri svojem delu.
S svojima skupinama, kvartetom in ansamblom Big Ben, svet prepotuje po dolgem in počez. Obe sta ustanovila s sinom omenjenega ravnatelja Čadeža, še prej pa sta zasnovala prav poseben ansambelček Dash, v katerem je Gianni igral kitaro, Vladimir klaviature, sosedov fantin pa posebne bobne, ki so jih naredili tako, da so za opne vzeli papir od slovitega pralnega praška dash – od tod tudi ime skupine.
Vojsko je odslužil v Bihaću in Banjaluki in kot član vojaškega orkestra skladal pesmi.
Hja, marsikaj nepopisno lepega je doživel na dozdajšnji življenjski poti, v nepozaben spomin pa se mu je vtisnil eden izmed zadnjih nastopov v Argentini, v prelepi veliki dvorani v Buenos Airesu, kjer so ljudje po koncertu, ko jim je odigral 15 pesmi, vstali in se je začelo dolgo skandiranje, ne le ploskanje.
»Ja, takrat so mi pa solze kar same rosile oko, jih nisem mogel zadržati. Pa jih tudi nisem hotel. Naj tečejo, saj tečejo iz srca,« pojasni in njegove oči, ko mi to strastno, čeprav umirjeno pripoveduje, dobijo malce rdečo obarvanost. Rad je sodeloval na slovenskih glasbenih festivalih. »Ampak takrat so to še bili res pravi festivali, kjer se je, recimo, na Melodijah morja in sonca pelo o soncu in o morju, na Slovenski popevki pa se je predstavilo resnično najboljše od najboljšega. Zdaj pa slišim, da letos Slovenske popevke sploh ne bo. Milo rečeno – čudno,« ubesedi razmišljanje z rahlo grenkobo, se mi zdi.
Pel tudi papežu
Kuha ne prav rad. »Preprosto ne znam. V Argentini sem si sicer enkrat dve jajci ocvrl, to je pa tudi vse,« prizna in v isti sapi doda, da papca pa zelo rad. »Pastičo imam nadrad pa topel kruh tudi, nanj položim zelo na tanko narezano mortadelo!«
Ponosen je, da je lahko v Vatikanu koncertiral pred izbranim diplomatskim zborom s papežem Janezom Pavlom II. na čelu. Rad ima morje. Varnost, mir in zavetje najde v družinskem krogu kot večina preprostih, poštenih ljudi.
Ko sem ga vprašal, kdaj se mu je kaj nepredvidenega pripetilo na odru, je kot iz topa izstrelil: »Ja, bilo je na festivalu Vesela jesen – madonca, še en perfektni glasbeni festival, ki ga ni več. Pel sem pesem v brkinščini, Brčinska luonca je bil naslov, se mi zdi, in ker brkinsko narečje ni ravno moja močnejša stran, sem si na vaji na monitorje napopal plonk listek, ko pa je šlo zares, listka ni bilo nikjer. Potem sem uprizoril eno super improvizacijo, refrena sem se še nekako spomnil, vmesne kitice pa so bile ena mala besedna mineštra,« v smehu obuja spomine. »Pel bom vse dotlej, dokler bom čutil, da imam ljudem kaj dati, jim povedati. Potem bom pa nehal,« obljubi, predvsem sam sebi.
O, moj dragi Gianni, da bi še dolgo, dolgo pel in ljudi po vsem svetu, ne le doma, razveseljeval. Ti želim iz srca mojega. Vse dobro in najboljše, glasbeni mirovnik slovenski!
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili: Slaščičarna Maxi |
