Bine skuha, žena pa pomije

V restavraciji na prostem v Orehovem gaju bodo postregli z jedmi, pripravljenimi na odprtem ognju, od predjedi do sladice. »Tudi za nas bo to nekaj novega in posebnega, zato je izziv toliko večji in se ga vsi res veselimo,« pravi 35-letnik. Sicer pa kuharski šef oddaje Gostilna išče šefa sanja o čisto svoji restavraciji.

Za kuhanje moraš imeti poseben občutek, če lahko temu tako rečemo. Kdaj ste začutili, da je postalo vaše poslanstvo?

Še kot otrok sem se mami nenehno motal pod nogami, ko je kuhala in pekla. Sploh gledati v pečico, kako je rastel kruh ali pecivo, to mi je bilo ljubše od televizije... (Smeh.) Na koncu sem bil že tako nadležen, da je mami začela kuhati zvečer, ko sem že spal. V prvem razredu sem si kupil svojo prvo kuharsko knjigo, otroško seveda, za maškare sem se oblekel v kuharja, od devetega leta naprej pa sem bil trdno prepričan, da želim delati v kuhinji in nikjer drugje.

Vaša pot do uspeha je bila tudi polna odrekanja. Baje ste prodali avto za uresničitev svojih sanj.

Res je, ko sem se odločil za šolanje v tujini, na priznani kulinarični šoli Le Cordon Bleu v Parizu, sem moral zaradi visoke šolnine in stroškov bivanja oddati stanovanje in prodati avto. Šele tako smo nabrali dovolj za odobritev kredita. Ampak je bilo vredno truda, v Franciji sem se zares naučil kulinaričnih osnov pa tudi discipline in spoštovanja do našega lepega in ustvarjalnega poklica.

Veliko je receptov, metod, okusov... Kaj pa je najpomembnejše?

Ko razumemo sestavine in obvladamo tehnike, potem se da kuhati tudi na pamet... In treba je samo še pustiti domišljiji prosto pot in kombinirati, poskušati, včasih se z okusi igram kot otrok... Če smo s srcem pri pripravi hrane, bomo nanjo prenesli pozitivno energijo in bo zaradi tega še okusnejša.

Nekaj časa ste delali v tujini. Katera država ali regija je za vas kulinarična meka?

Skoraj povsod lahko najdem kulinarične navdihe, res pa je v prestolnicah lažje najti dobre restavracije različnih svetovnih kuhinj. Rad grem v Pariz, London, vleče pa me tudi na Daljni vzhod. Upam, da kmalu najdem čas za daljše potovanje.

Ustvarjali ste v restavraciji z Michelinovimi zvezdicami. Na kakšnem nivoju pa smo v Sloveniji?

Mislim, da je avtorska kuhinja pri nas na precej visoki ravni, glede Michelinovih zvezdic pa ne bi izgubljal besed, saj jih za dobro hrano ne potrebujete. Dobra hrana je posledica iskrenosti njenega avtorja in vsakodnevnega truda, to je način življenja, in pri nas se najde dosti restavracij, od modernih avtorskih do domačih z dolgoletno družinsko tradicijo. Pri nas se lahko zelo dobro je, lahko pa naletite tudi na porazen odnos do hrane in sistem zamrzovalnik-friteza-krožnik, žal... Zato se izogibajte gostiln z menijem na več kot treh, štirih straneh.

Se vam zdi, da je tudi šov Gostilna išče šefa pripomogel k večjemu zanimanju za kulinariko pri nas?

Definitivno! Gostje bolj poznajo hrano in njeno pripravo, postali so zahtevnejši, kar tudi nas kuharje motivira, da damo na krožnik najboljše, kar zmoremo. Poklic kuharja in gostinski poklici na splošno so tudi pridobili veljavo, to se pozna pri povečanem vpisu v srednje gostinske šole, kar me zelo veseli, saj je to dober obet, da bomo dobili čez 10, 15 let mlado generacijo, ki se bo izpopolnjevala v tujini in postavila Slovenijo kot kulinarično destinacijo. Šov se je dokazal kot zelo uspešen, saj bo jeseni že četrta sezona, na katero se že intenzivno pripravljamo. Upam, da tudi bodoči tekmovalci, ki se bodo podali v mojo kuhinjo po novo znanje.

Za kuharje praviloma velja, da so močnejše postave. Vi ste torej izjema. Kako to?

Vse je odvisno od posameznika, seveda tudi jaz rad dobro jem, ampak ko kuham, ne morem jesti. Saj ves čas kaj poskušaš, ampak to so malenkosti, kuharji se najemo že od vonjav. Potem sta tu še stres in adrenalin, ki zadrgneta želodec, tako da se mi včasih zgodi, da prvič jem šele pozno zvečer, ko napetost popusti. Kaj hočemo, ves fokus je na hrani in žal prevečkrat pozabimo nase...

Kaj pa dela Bine, ko ne kuha? Imate še katero strast?

Prosti čas preživim z družino in prijatelji, včasih se odpravim na vajo z bendom Aid Bomb ali pa se zapeljem s svojim ameriškim kombijem oldtajmerjem in si napolnim baterije za nove delovne izzive.

Koliko časa pa zdržite brez štedilnika? Če sploh?

Težko. V prostem času ali na dopustu z velikim veseljem prevzamem kuhinjo pod svojo komando. Brez ukvarjanja s hrano res ne bi mogel živeti.

Torej ste vi doma chef? Ali tudi žena kdaj skuha?

Ker veliko delam, ne morem skrbeti za vso kuho še doma. Žena prevzame levji delež skrbi za otroke, kamor gre tudi kuhanje. Ko pa smo vsi skupaj, je delo razdeljeno – jaz skuham, ona pa pospravi.

Kaj pa otroka? Ste ju že navdušili nad kuhanjem?

Za zdaj ne kažeta posebnega veselja, oba pa rada dobro jesta, kar me zelo veseli.

Sanjate o čisto svoji restavraciji?

Gostom si želim ponuditi svojo hrano, ki jo bom lahko kuhal iskreno, brez omejitev. Da, želim si kuhati za svoje goste, voditi svojo restavracijo pa poleg kuhanja pomeni tudi veliko drugega dela, zato premišljeno presojam priložnosti, saj so časi takšni, da si preprosto ne moreš privoščiti popravnih izpitov.