Usodno zanjo ni le nekaj ekscentričnega, dramatičnega, uničujočega. Lahko je lepo, odprto, preprosto. Pravi, da sebe ne želi postavljati v ospredje, svojo službo na očeh javnosti dojema drugače. Najbrž je tudi zato na številnih odrih in že leta pred televizijskimi zasloni tako zaželena. A tako kot poti usode tudi njene ostajajo skrivnostne.
Katere stvari, izkušnje so vas v življenju bolj zaznamovale?
Kako zanimivo vprašanje. Nekako usodno zveni. (smeh) Če dobro pomislim, gotovo to, da sem se naučila brati, pisati, računati. Da sem imela te možnosti, se mi zdi zelo dragoceno. Tudi to, da mi je bil omogočen študij, kar ni samoumevno. Prav spomnim se svoje babice, ki si je tako želela postati učiteljica, pa se ni imela možnosti izšolati.
Netipičen odgovor, človek ne bi najprej pomislil nanj, a pravzaprav resničen. Ste se zgodaj naučili brati?
Ne, težko sem se učila brati. Spomnim se, da je učiteljica prvega razreda klicala mamo, ali mi lahko pomaga. Če bi zdaj hodila v osnovno šolo, bi morda celo ugotovili, da sem dislektična. Pred šolo ni bilo o mojem branju ne duha ne sluha. Bila sem ena redkih, ki se nisem znala podpisati, ko sem vstopila v prvi razred, res je, da mi ni ime Ana ali Iva (smeh), se pa dobro spomnim, da so se že vsi znali podpisati na risbice v vrtcu, jaz pa ne. Ampak sem kasneje vse nadoknadila.
Danes veljate za neutrudno bralko, velikokrat zapišete citate knjig na socialno omrežje, največkrat so modri, s sporočilom miru. Kaj od teh vsebin se vas je dotaknilo kot deklice?
A veste, da nisem marala brati, ogromno strahov sem imela v sebi. Učiteljica nam je na bralnem krožku prebirala partizanske zgodbe in ne bom pozabila, kako so me strašile. Andersenovih pravljic nisem marala, ker so bile tesnobne, no, kar se tiče tistih bolj lahkotnih, nam pa v njih dajejo lažno upanje, da so vsi konci vselej srečni, da obstajajo princi, ki nas bodo rešili. (smeh) Ja, moji vrstniki so se veselili, da gremo v kino, mene je bilo pa tudi tega strah. Tako zares sem vse jemala, že kot otrok, strašno zares. Preveč sem se vživela v slike, pripovedovanje, ta sposobnost vživljanja mi zdaj pri televizijskem delu pride prav, takrat sem pa kar trpela. No, ste me zdaj spomnili, da lahko k prejšnjemu odgovoru, kaj me je najbolj zaznamovalo, gotovo dodam tudi delo in dejstvo, da je moj hobi postal poklic. Hvaležna sem življenju za to možnost. Zaradi službe sem spoznala veliko izjemnih ljudi, tako gledano v plus kot v minus, mnogo pomembnih učiteljev me je čakalo prav tu. Ja, zdi se mi, da te v življenju enako usodno kot veselje zaznamujejo tudi bolečine. Morda te še bolj. Ko se imaš fino, ko ti je udobno, verjetno ne čutiš potrebe, da bi raziskoval in presegal notranje omejitve in osvetljeval svoje sence. Šele ko je hudo, začneš izkopavati svoje rane, jih razkuževati.
Nekateri jih, drugi ne. Lahko se jim umikaš, kakor se da. Ste tip človeka, ki ne poklekne pod težo negativnega?
Zdaj že vem, da se z bolečino ne moreš spopasti, če ji ne pogledaš v oči. Šele ko jo spoznaš, jo lahko začneš predelovati, se z njo pogovarjati, sooblikovati svoje življenje, sicer bo tvoje življenje vodila bolečina sama. Neverjetno, kakšne maske vse si nadevajo travmatični zapisi v nas in nas vrtijo v podobno enakih krogih, čeprav z novimi igralci. Se zgodi, da se spotakneš in opečeš enkrat, se zgodi tudi drugič, ko se pa že tretjič ponovi isti vzorec in deluje destruktivno, je čas, da se pošteno zazreš vase – če želiš napredovati, se premakniti k boljšemu, bolj osvobojenemu življenju.
CELOTEN INTERVJU JE OBJAVLJEN V POVSEM SVEŽI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS, KI VAS ŽE ČAKA V VAŠI NAJBLJIŽJI TRAFIKI. NANJO PA SE LAHKO TUDI NAROČITE NA BREZPLAČNI TELEFONSKI ŠTEVILKI 080 11 99.
