LJUBLJANA – Trubarjeva v Ljubljani je pokala po šivih. Nagnetlo se jih je kakšnih 200, od tu in tam, znanih in malo manj znanih, pa še kako zgovornih, lačnih in seveda žejnih. Pred njimi se je polno uro kuhala bela polenta; vpliv Italije in Goriških brd je tako tudi tokrat privel do slehernih nosnic.
Zraven so bile ponujene klobase, rezala sta se pršut in sir, zajemala golaž in jota. Vse domače. Na maslu se je cvrl še šalam, ki so ga takoj zatem zalili s kisom in merlotom. Njihovim merlotom. Vse je bilo namreč v znamenju Belice in njihovih dobrot: v čast prve obletnice, odkar na Trubarjevi obratuje Hiša Marica I. Kot bi mignil, je zmanjkalo tudi njihove slastne rebule.
Hiša Marica je Zlatkov poklon mami
Zlatko Mavrič, alfa in omega te znane briške znamke, je moral v kombi po rezervo, njegov korak pa je v polmraku odseval tisto zgodbo, ki traja že vse od leta 1898. Z rojstvom 'nonota Pepota' se je namreč zaradi njegovih svetlih las prvič pojavilo ime Belica. »Beličca!« ga je klicala njegova mati. V Medani se vse odtlej natančno ve, kje je pri Belici, kje so doma ti izvrstni vinogradniki, kjer od leta 1993 vsa vina tudi stekleničijo. Za vsem stojita brata Zlatko in Cvetan ter celotna, 13-članska familija. »Brez enotnosti, skupnega dogovora in spoštovanja lastne preteklosti zagotovo ne bi bilo vsega tega, kar je danes,« se nasmehne Zlatkova žena Meri, potem pa sredi množice navdušenih gostov upihne prvo svečko na torti. Duh Zlatkove mame Marice se je skozi Meri zdaj naselil torej tudi v slovensko prestolnico. Hiša Marica, Zlatkov poklon mami, že stoji v Brdih, v srednjeveški vasici Šmartno.
Tudi na Dunaj in v Zagreb
S Hišo Marico I pa so pristni okusi Brd oplemenitili še Ljubljano. »Veste, toda že kmalu se bo ta nadaljevanka nadaljevala tudi na Dunaju in v Zagrebu,« nas preseneti Meri, njen Zlatko pa medtem še kar vztraja pri svojem ležernem načelu: »Počasi. Naj se ljudje privadijo, naj vedo, da lahko tu pri nas kaj dobrega spijejo in kaj okusnega piknejo. To je vse!«
