»Slovensko glasbo imam rad, tako kot imam rad slovenščino, v kateri pišem. Zame je ultimativni pesnik v slovenski glasbi Tomaž Pengov. Rad imam Dylana, ampak zame bo Tomaž vedno prvi. To je slovenska poezija, najboljša uglasbena lirika. Rad imam dober tekst, z dobro podlago, in glede tega nimam kakih hudih omejitev. Je pa res, da besedila niso več pomembna. Bebavost je povsod, tudi v glasbi. Tako rekoč vseeno je, kaj kdo govori. Bolj je neumno, boljše je. Lepota in neumnost sta se zdaj končno združili in iz tega ni videti izhoda. So posamezniki, ki se trudijo, da bi naredili nekaj več, pred temi je treba dati kapo dol. Tudi zato ne smeš udrihati čez slovensko glasbo na splošno, ker je dovolj dobrih, ki se silno trudijo in so tudi dobri. Včasih je bila Slovenska popevka najboljša, od besedil do izvajalcev. Zdaj pa je takšna, kot je, in to tudi vse pove,« je nedavno v enem od pogovorov dejal Esad Babačić, pisatelj, pesnik, novinar in pevec legendarne punk skupine Via ofenziva.
Kot bi ponovil najin pogovor, star ohoho let, ko sva sedela in premlevala aktualnopolitično-družbeno-družabni trenutek. In moram priznati, da se z Esadom v celoti strinjam.
Že leta so minila, ko so se v ljubljanskih Križankah na enem od dogodkov zbrali ljubitelji kakovostnih besedil v slovenski rockovski glasbi. Takrat so nastopajoči sporočili: »Nasilnega poneumljanja je v besedilih slovenskih glasbenikov vse več, instantnih popevk, v katerih največkrat sploh ni besedil, ampak so uporabljene besede, kakršne so nanana ali kaj podobnega, pa je tudi vedno več. Nastopajoči so si bili enotni, da je edino 'orožje proti fitnes glasbi in čaščenju prazne embalaže' obilica črnega humorja in ironije, a v povezavi z realnostjo in smislom za poezijo. Primerov, kako bi se bilo treba lotiti besedil, je dovolj, od tekstov Elze Budau in Gregorja Strniše do Dušana Velkavrha, Draga Misleja - Mefa, Zorana Predina, Vlada Kreslina in še koga.«
Pravzaprav niti ne vem, koliko je star film Glasba in besedilo (Music and Lyrics), v katerem Drew Barrymore na večno uganko človeštva, kje pač tiči skrivnost dobrega razmerja, odgovori. »V glasbi in besedilu!« Melodija je kot primarna privlačnost, besedilo pa partnerja naredi proučevanja vrednega. In – se mi zdi – tudi v razpravah o besedilih v glasbi oz. odnosu med glasbo in pripadajočim besedilom zadela žebljico na glavico.
Popularni Mojzes, kot prijatelji kličejo legendo Mojmirja Sepeta, je enkrat spomnil, kako so imeli pred davnimi časi, v začetkih Slovenske popevke, pred petimi desetletji in še več, še čudno pravilo, da morajo avtorji na natečaj poslati notni zapis z besedilom, pevci pa tudi niso mogli računati na pomoč plejbeka ali katerega drugega trika iz zakladnice danes vsemogočne tehnike. »Pa tudi približno dva tisoč manj jih je bilo kot danes,« se je posmehnil in najbrž pomislil, da si se na tisto peščico lahko zanesel.
Ko danes nanese pogovor na besedila v glasbi, si je večina bolj ali manj enotna, da moraš takrat, ko pač nagovarjaš širok krog poslušalstva, govoriti preprosto. In ko pišeš za trg, se kakovost meri na bančnem računu. Skoraj že legendarni je »izračun«, ki kot nekakšen argument konča razprave o tej problematiki. Pravi, da je Marjan Smode prodal več nosilcev zvoka s svojo znamenito »Jožico, kje si bla, ko sem te iskal, ne laži mi, saj dobro vem, da drug te je mečkal...« kot pa Zoran Predin vseh svojih skupaj!
No, da ne bo pomote, nič kaj drugače ni niti v narodno-zabavni glasbi: veliko dobrega in spoštovanja vrednega, še več pa takega, da poslušalca sili na bruhanje.
V Sloveniji je nekaj sto (nekateri pravijo, da gre za približno 600) narodno-zabavnih skupin, ki bolj ali manj redno nastopajo v javnosti. Med njimi jih veliko ustreza vsem merilom odličnosti, še več pa je takih, ki jim je mar le za to, da ob koncu tedna zabavajo ljudi na krajevnih veselicah in jim v denarnice kapne kakšen evro dodatnega zaslužka. Kot se nemalokrat izkaže, prav te skupine s svojimi pesmimi, zlasti pa neumnimi besedili, ki so največkrat dobesedni prevodi kake avstrijske ali nemške »uspešnice«, pogosto mečejo slabo luč na celotno narodno-zabavno dogajanje.
In tako je krog sklenjen.
Tu in tam pa je na kaki veselici mogoče slišati pesem Veseli Podgurc, za katero je besedilo spesnil Janez Šiška. Takole gre: »Moja punca je tud Podgurka/z njo je zmeraj dobra žurka/nej na svetu bulš dekline/pri njej so všeč mi vse obline.« No, pa tudi tisto slavno od The Drinkers, ki prepevajo: »Rad bi ti povedu/sem že skoraj pozabu/tvoje belo truplo dons ponoč bom rabu/in tvoje fine zaobljene vrline/hitro zdaj začniva z izmenjavo sline.«
Besedila so sicer stara, a tudi marsikatero napisano v najnovejšem času še zdaleč ne daje prav Milanu Kučanu in njegovi izjavi, da nič več ne bo, kot je včasih bilo. Kakšne velike spremembe – na bolje – namreč v slovenskem glasbenem besedilopisju ni! Natečajev, na podlagi katerih bi glasbenikom ocenjevali notne zapise z besedilom, pa še manj.